Odpre glavni meni

Spremembe

dodanih 863 zlogov ,  pred 4 leti
m
Mao se je rodil 26. decembra 1893 v [[Shaoshan]]u v provinci [[Hunan]], na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta<ref>Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen.</ref> in striktne budistke Wen Qimei. Tudi Mao je bil v času otroštva [[budizem|budist]], vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Shaoshanu, kjer je bil deležen uveljavljene [[konfucijanstvo|konfucijanske]] vzgoje in izobrazbe. Pri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s sedemnajstletno Luo Yigu in hkrati združil družinski posestvi. Mao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo in se s tem s svojo trmo javno osramotil. Luo je umrla štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Zhenga Guanyinga. Zanimal se je za vojaško moč in nacionalne ideje [[George Washington|Georga Washingtona]] in [[Napoleon Bonaparte|Napoleona Bonaparteja]]. Pri šestnajstih leti je začel obiskovati višjo osnovno šolo v [[Dongshan]]u in dve leti pozneje srednjo šolo v prestolnici Hunana [[Changsha]]ju. V srednji šoli je čutil odpor proti [[avtokracija|avtokratski]] in tradicionalistični cesarski ureditvi, ki je vztrajala na preživetih tradicijah konfucianizma in ekonomske samozadostnosti, zaradi katerih je Kitajska zaostajala za ekonomsko in tehnološko razvitejšim Zahodom. Bral je revolucionarni časopis Ljudska samostojnost (Minli bao), kot znak upora si je dal simbolično odrezati kito, ki jo je v 17. stoletju vladajoča mandžurska [[dinastija Qing]] vsilila vsem moškim. V času srednje šole se je pridružil uporniški vojski, ki si je prizadevala za revolucijo, vendar v boju ni bil nikoli neposredno udeležen. Po opravljenem tečaju za učitelja je odpotoval v [[Peking]], kjer je diplomiral junija 1919 kot tretji v letniku ter se zaposlil kot pomočnik [[Li Dazhao|Li Dazhaa]] v pekingški univerzitetni knjižnici. Li je veliko pisal o oktobrski revoluciji in komunizmu. Tako se je Mao srečal z marksistično literaturo in idejami [[komunizem|komunizma]]. Z zelo majhno plačo si je lahko privoščil le utesnjeno sobo, ki jo je delil skupaj s še sedmimi študenti iz Hunana. Pridružil se je univerzitetnemu klubu filozofov in novinarjev ter se udeleževal seminarjev in predavanj o takratnih kitajskih političnih reformistih. Maovo bivanje v Pekingu se je končalo spomladi leta 1919, ko je odpotoval v Changshao, kjer se je zaposlil kot učitelj zgodovine na osnovni šoli Xiuye.
 
Kitajsko komunistično partijo sta leta 1921 ustanovila že omenjeni knjižničar Li Dazhao in marksistični somišljenik [[Chen Duxiu]], Mao pa je mestu Changsha, v katerem je v tem času poučeval v osnovni šoli, ustanovil Hunansko vejo KP. V letu 1921 so obstajala komunistična gibanja v Shanghaju[[Šanghaj]]ju, Pekingu, Changshsi[[Wuhan]]u, Wuhanu, Cantonu[[Guangdong|Kantonu]] in Jinanu[[Jinan]]u, zato so se 23. julija 1921 prvič srečala komunistična gibanja, na tako imenovanem nacionalnem kongresu Kitajske Komunističnekomunistične Partijepartije, ki se ga je udeležil tudi Mao in bil proglašen za sekretarja stranke v provinci Hunan. VNa drugem kongresu (julija 1922), na katerem Mao ni bil udeležen, se je Komunistični PartijiKP po Leninovem[[Lenin]]ovem nasvetu pridružila KitajskaLjudska Nacionalnističnanarodna Partijastranka ([[Kuomintang]] (KMT), z namenom, da bi si zagotovili premoč nad vojaškimi poveljniki, ki so imeli pod nazorom severni del Kitajske. Leta 1923 je bil Mao na tretjem kongresu Komunistične PartijeKP izvoljen v komite. Spomladi leta 1925 je umrl ustanovitelj kitajske republike [[Sun Yat-sen, vodja nacionalistične partije]], nasledil pa ga je desničarski Čangkajšek, ki se je sčasoma zapostavil marksistične ideale na račun nacionalističnih.
 
V KP se je leta 1925 pokazal razkol med ustanoviteljem in generalnim sekretarjem Chenom Duxiujem, ki je sledil togemu marksizmu osvobajanja [[prolatariat]]a, in Maom, ki je trdil, da bi mogli nekatera marksistična izhodišča prilagoditi kitajskim družbenim razmeram in stvarnostim. Zato je Mao stavil revolucijo na kmete in ne na proletariat, kakor šef partije Chen Duxiu.
Združeni Komunistična in Nacionalistična Partija sta s skupnimi močmi premagala totalitarne kitajske vojaške poveljnike, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se z Chiangovo anti-komunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čangkajška obkolili, zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 6000 milj dolgo pot iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. Na severozahodu je Komunistična Partija ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom, kot se je zapisal v zgodovini, je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi grožnje vzhodne sosede Japonske, vendar se ob koncu druge svetovne vojne med velesilama vname boj, ki privede do državljanske vojne. Komunistična Partija je pod vodstvom Zedonga premagala nacionaliste in 1. oktobra 1949 so ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Zedonga, Čangkajšek pa je pobegnil na Tajvan.
 
Združeni KomunističnaKP in Nacionalistična PartijaKMT sta s skupnimi močmi premagala totalitarnesamopašne kitajske vojaške poveljnikevojvode, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se zs ChiangovoČangkajšekovo anti-komunističnoantikomunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. KomunistiKominterna je za razpad zavezništva okrivila Chen Duxiuja, ki se je nazadnje pridružil [[trockizem|trockistom]]. Po več hudih vojaških porazih, v katerih KP ni bila vojaško dorasla KMT, so se komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čangkajška obkolili. Iz brezupnega položaja jih je pravzaprav rešil Mao, zatoki je na vsak način zavračal frontalni spopad proti premočnemu nasprotniku in organizacijo KP iz mest prenesel na podeželje. Zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 600010.000 kilometrov [[Kitajski miljdolgi dolgopohod|Dolgi potpohod]] iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. NaV severozahoduprovinci [[Shaanxi]] je Komunistična PartijaKP ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom, kot se je zapisal v zgodovini, je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, a kljub hudim izgubam ohranil trdno partijsko strukturo, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi [[imperializem|imperialistične]] grožnje vzhodne sosede [[Japonska|Japonske]], vendar se ob koncu druge svetovne vojne medobe velesilama"zmagovalki" vnamezapleteta boj, ki privede dov državljanske vojne. Komunistična Partija je pod vodstvom Zedonga premagala nacionaliste in 1. oktobra 1949 so ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Zedonga, Čangkajšek pa je pobegnil na Tajvan.
 
Leta 1943 je Mao postal predsednik politbiroja Komunistične Stranke, od leta 1945 do svoje smrti je predsedoval centralnemu komiteju. Po komunističnih nazorih in sovjetskih vzorih je Partija rekonstruirala kitajsko družbo in gospodarstvo. V obdobju, ko je bil na oblasti, je sprožil vrsto poskusov z namenom pospešiti gospodarski razvoj države, kot je bil leta 1958 tako imenovani Veliki skok, s katerim je želel v kitajsko družbo vpeljati alternativni “kitajski” komunizem, pri katerem je želel s petletkami po sovjetskemu vzoru v državi razviti dobro težko industrijo. Ukinili so zasebna zemljišča, ki so jih združili v večje komune. Gospodarska politika petletk in fokusiranja predvsem na težko industrijo in številne okoljske katastrofe so med letoma 1959 in 1961 privedle do velike kitajske lakote, v kateri je umrlo več milijonov Kitajcev. Številni viri pravijo, da je Mao zaradi lažnih poročil o proizvodnji hrane za veliko katastrofo izvedel tako pozno, da je ni več bilo mogoče preprečiti. Drugi viri pa navajajo, da je vedel za katastrofalno letino, vendar je mislil da hrano skrivajo desničarji in Kulaki, zato ni ukazal sprememb v gospodarski politiki. Ko je uradno izvedel za lakoto, je prenehal jesti meso in tudi svojim uslužbencem ukazal, da ga posnemajo. Leta 1960 tsa prej izredno povezani Ljudska Republika Kitajska in Sovjetska Zveza doživeli razkol. Leta 1966 je Mao izzval ti. “kulturno revolucijo” s katero je počistil državo nasprotnikovih idej in ponovno uveljavil svojo oblast. Usmerjena je bila proti buržoaznim in reakcionarnim elementom v družbi . Študente in dijake je spodbudil k ustanovitvi Rdečih Gard, ki so se ukvarjale s starimi idejami, kulturo, običaji in navadami, njihove akcija pa so se kmalu sprevrgle v medsebojno tekmovanje v tem, kdo bo natančneje izpolnjeval Maove nauke. Med njimi so se vneli srditi spopadi, ki jih je morala zatreti vojska. Rdeče Garde so preganjale profesorje, intelektualce, zmerne politike, umetnike, pisatelje in mnogokrat so obračuni z njimi potekali na javnih srečanjih, kjer so žrtve javno poniževali in mučili. Številne vladne uradnike in intelektualce so poslali na prisilno delo na podeželje. Mladi so dobili rdečo knjižico z Maovimi praktičnimi nasveti in nauki, ki so jih recitirali na javnih manifestacijah po vsej državi. V tem obdobju je umrlo več kot miljon ljudi, revolucionarji pa so uničili velik delež kitajske kulturne dediščine. Čeprav je kulturna revolucija skozi leta izgubljala svojo moč, se je končala šele z Maovo smrtjo leta 1976. S kulturno revolucijo si je Mao utrdil oblast, vendar ga je na koncu premagalo zdravje. Umrl je 9. septembra leta 1976 zaradi še do danes nepojasnjenih razlogov.