Mao Cetung: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 20:
| predecessor2=''ne obstaja''
| successor2=[[Lju Šaoći]]
|}}'''Mao Dzedung''' (毛泽东 - Máo Zédōng; izgovorjava ''[mao dzètung]''), [[Kitajci|kitajski]] [[politik]] in [[državnik]], * [[26. december]] [[1893]], [[Šaošan]], okrožje [[Śjangtan]] (湘潭縣), provinca [[Hunan]], [[Ljudska republika Kitajska]], † [[9. september]] [[1976]], [[Peking]], Kitajska. Mao Zedong je bil največji Kitajski<nowiki>kitajski </nowiki>komunistični voditelj, ustanovitelj ljudskeLjudske republike Kitajske in utemeljitelj [[maoizem|maoizma]]. Kitajsko Komunističnokomunistično Partijopartijo (KP) je vodil od leta 1949 do svoje smrti leta 1976. Mau pripisujejo nesporne zasluge, da je prvič po opijski[[prva vojniopijska vojna|opijskih vojnah]] združil<nowiki> </nowiki>Kitajsko in jo osvobodil tuje nadoblasti. Kritiki po drugi strani poudarjajo, da je njegova neprimerna gospodarska politika, skupaj s tremi leti naravnih katastrof v letih 1959–1961, privedla do [[Kitajska velika lakota|velike lakote]] v državi.
 
== Življenjepis ==
Mao se je rodil 26. decembra 1893 v Shaoshanu[[Shaoshan]]u v provinci [[Hunan]], na osrednjem Kitajskem. Bil je sin bogatega kmeta (<ref>Svojega očeta je opisoval kot željnega discipline in izredno strogega človeka, z njegove strani je bil deležen trde vzgoje, večkrat je bil tepen.)</ref> in striktne budistke Wen Qimei. Tudi Mao je bil v času otroštva [[budizem|budist]], vendar je vero v najstniških letih opustil. Z osmimi leti je bil poslan v osnovno šolo v Shaoshanu, kjer je spoznalbil osnovedeležen konfucionizma.uveljavljene Pri[[konfucijanstvo|konfucijanske]] 13vzgoje in izobrazbe. letihPri trinajstih je njegov oče poskrbel za poroko s 17-letnosedemnajstletno Luo Yigu in hkrati združil družinski posestvi. ZavračalMao je zavračal vsako imenovanje Luo za svojo ženo, karin jese s tem s svojo povzročilotrmo javno osramočenjeosramotil. Luo je umrla 4štiri leta po poroki. Kasneje je tudi kritiziral prisilne poroke. Mao se je za nekaj časa zaposlil na očetovi kmetiji in se hkrati seznanjal z mišljenjem prozahodnega reformista Zhenga Guanyinga. Zanimal se je za vojaško moč in nacionalne ideje [[George Washington|Georga Washingtona]] in [[Napoleon Bonaparte|Napoleona Bonaparteja]]. SPri 16šestnajstih leti je začel obiskovati višjo osnovno šolo v Dongshanu[[Dongshan]]u in dve leti pozneje srednjo šolo v Changshajuprestolnici Hunana [[Changsha]]ju. V srednji šoli je čutil odpor proti totalitarni[[avtokracija|avtokratski]] in tradicionalistični cesarski ureditvi, ki je vztrajala na preživetih tradicijah konfucianizma in ekonomske samozadostnosti, zaradi katerih je Kitajska zaostajala za ekonomsko in tehnološko razvitejšim Zahodom. Bral je revolucionarni časopis Ljudska samostojnost (Minli bao), kot znak upora si je dal simbolično odrezati kito, ki jejo bilaje v tistem17. časustoletju obveznavladajoča zamandžurska [[dinastija Qing]] vsilila vsevsem moškemoškim. V času srednje šole se je pridružil uporniški vojski, ki si je prizadevala za revolucijo, vendar v boju ni bil nikoli neposredno udeležen. Po opravljenem tečaju za učitelja je odpotoval v [[Peking]], kjer je diplomiral junija 1919 kot tretji v letniku ter se zaposlil kot pomočnik [[Li Dazhao|Li DazhaovaDazhaa]] v pekingški univerzitetni knjižnici. Li je veliko pisal o oktobrski revoluciji in komunizmu. Tako se je Mao srečal z marksistično literaturo in idejami [[komunizem|komunizma]]. Z zelo majhno plačo si je lahko privoščil le utesnjeno sobo, ki jo je delil skupaj s 7še sedmimi študenti iz Hunana. Pridružil se je univerzitetnemu klubu filozofov in novinarjev ter se udeleževal seminarjev in predavanj o Chentakratnih Duxiu, Hu Shiju inkitajskih Qianpolitičnih Xuantongureformistih. Maovo bivanje v Pekingu se je končalo spomladi leta 1919, ko je odpotoval v Changshao, kjer se je zaposlil kot učitelj zgodovine na osnovni šoli Xiuye.
 
KitajskaKitajsko Komunističnakomunistično Partijapartijo jesta bilaleta ustanovljena1921 sustanovila straniže Chenomenjeni Duxiujaknjižničar Li Dazhao in Limarksistični Dazhaojasomišljenik leta[[Chen 1921Duxiu]], Mao pa je mestu Changsha, v katerem je v tem času poučeval v osnovni šoli, ustanovil Hunansko vejo Komunistične PartijeKP. V letu 1921 so obstajala komunistična gibanja v Shanghaju, Pekingu, Changshsi, Wuhanu, Cantonu in Jinanu, zato so se 23. julija 1921 prvič srečala komunistična gibanja, na tako imenovanem nacionalnem kongresu Kitajske Komunistične Partije, ki se ga je udeležil tudi Mao in bil proglašen za sekretarja stranke v provinci Hunan. V drugem kongresu (julija 1922), na katerem Mao ni bil udeležen, se je Komunistični Partiji po Leninovem nasvetu pridružila Kitajska Nacionalnistična Partija (Kuomintang), z namenom, da bi si zagotovili premoč nad vojaškimi poveljniki, ki so imeli pod nazorom severni del Kitajske. Leta 1923 je bil Mao na tretjem kongresu Komunistične Partije izvoljen v komite. Spomladi leta 1925 je umrl Sun Yat-sen, vodja nacionalistične partije, nasledil pa ga je desničarski Čangkajšek.
 
Združeni Komunistična in Nacionalistična Partija sta s skupnimi močmi premagala totalitarne kitajske vojaške poveljnike, ki so do tedaj nadzirali večji del severne Kitajske. Leta 1927 so se z Chiangovo anti-komunistično čistko pokazale prve razlike med komunistično in nacionalistično zvezo. Komunisti so se umaknili na jug, nacionalisti pa so jih pod vodstvom Čangkajška obkolili, zato se je leta 1934 Mao s komunističnimi rojaki odpravil na 6000 milj dolgo pot iz južne v severno Kitajsko in se s tem izognil spopadu z nacionalisti. Na severozahodu je Komunistična Partija ustanovila novo oporišče. Med Dolgim pohodom, kot se je zapisal v zgodovini, je po nekaterih podatkih umrlo skoraj 90 odstotkov borcev, za komuniste pa je pomenil prelomnico, saj so se dokončno uveljavili kot močna sila z veliko podporo prebivalcev. Med drugo svetovno vojno sta stranki spet sklenili zavezništvo (1937-1945) zaradi grožnje vzhodne sosede Japonske, vendar se ob koncu druge svetovne vojne med velesilama vname boj, ki privede do državljanske vojne. Komunistična Partija je pod vodstvom Zedonga premagala nacionaliste in 1. oktobra 1949 so ustanovili Ljudsko Republiko Kitajsko pod poveljem Maa Zedonga, Čangkajšek pa je pobegnil na Tajvan.