Mojster Eckhart: razlika med redakcijama

dodanih 4.705 zlogov ,  pred 6 leti
Dodali smo in izpopolnili podatke o Meistru. Prevodi iz angleške verzije ter knjige o filozofih.
(ods. Link FA/GA)
(Dodali smo in izpopolnili podatke o Meistru. Prevodi iz angleške verzije ter knjige o filozofih.)
 
Vzdevek '''Mojster''' se povezuje na dosežen naziv magistra teologije in ne povsem določenih razlogov je ta naziv sčasoma postal njegovo prepoznavno ime. Kljub temu, da je bil njegov učitelj med drugimi [[Albert Veliki]], ga zgolj utrjevanje temeljnih konceptov [[novoplatonizem|novoplatonizma]] povezuje z [[dominikanci|dominikansko]] intelektualno linijo, ki je počasi prihajala pod vpliv aristotelizma talentiranega Albertovega učenca [[Tomaž Akvinski|Tomaža Akvinskega]]. Najpomembnejši filozofski prispevek je vpeljava razlikovanja med Bogom in boštvom (nemško ''die Gottheit''). Sicer je tudi spoznanje Boga središčna podmena njegovih intelektualnih in mističnih prizadevanj.
 
Eckhart je bil verjetno rojen v vasi Tambach, v bližini Gotha, v
Landgraviate Turingiji, nekje med 1250 in 1260. Prej je veljalo, da je
bil rojen v plemiški družini lastnikov zemljišč, vendar to izvira iz
napačne razlage arhiva iz tistega obdobja. V resnici je malo znanega o
njegovi družini in njegovem začetku življenja. Njegovo krščansko ime je
Eckhart, njegov priimek pa Von Hoccheim.
 
Eckhart se je pridružil
dominikancem v Erfurtu, verjetno ko je bil star okoli osemnajst let in
se domneva, da je študiral v Kölnu. Morda je tudi študiral na univerzi v
<nowiki> </nowiki>Parizu, pred ali po njegovem času v Kölnu.
 
Prvi trdni dokazi za njegovo življenje so, ko 18. aprila 1294 nastopi kot pridigar na ''Sentences''
<nowiki> </nowiki>of Peter Lombard, ki se je odvijal leta 1293. Pridigal je velikonočni
Govor (na SERMO Paschalis ) na dominikanskem samostanu sv. Jacquesa v
Parizu.  V poznih 1294, je bil Eckhart tudi v Turingiji. Njegovo prvo
vernakularno delo je bilo Reden der Unterweisung (Pogovori navodila /
svetuje o razsodnosti), to je bila serija pogovorov objavljenih v
Dominikanskih novincah, ki izvirajo iz tega časa (c1295-1298). Leta 1302
<nowiki> </nowiki>je bil poslan v Pariz. Tam je ostal do 1303. Kratka Pariška vprašanja
izvirajo iz tega časa.
 
V poznih 1303 se je Eckhart vrnil v Erfurt.
<nowiki> </nowiki>Tako je bil odgovoren  za sedeminštirideset samostanov  v tej regiji.
Očitki proti njemu in provinci Teutonie  v splošnem poglavju v Parizu
1306, v zvezi z nepravilnostmi, so bili nepomembni, saj ga je Aymeric iz
<nowiki> </nowiki>Piacenze imenoval za svojega vikarja. Eckhart je živel v  Saški do
1311, v tem času je ustanovil tri samostane za ženske.
 
Dne 14.
Maja, 1311 je bil Eckhart imenovan za učitelja iz strani skupščine v
Neaplju. Biti povabljen nazaj v Pariz kot magister je bil velik
privilegij, katerega je imel prej le Tomaž Akvinski. Eckhart je ostal v
Parizu dve šolski leti, do poletja 1313, in je živel v isti hiši, kot je
<nowiki> </nowiki>včasih William Pariški.
 
Nato pa sledi dolgo obdobje, za katerega
je znano le, da je preživel del časa v Strasbourgu. Ne vemo točno kaj je
<nowiki> </nowiki>tam počel, zdi pa se da se je predvsem ukvarjal z duhovnim vodstvom in
pridiganjem v Dominikanskih samostanih.
 
Prehod v kroniki leta
1320, v veljavi v rokopisu (prim Wilhelm Preger, i. 352-399) govori o
Eckhartu, ki je bil osumljen krivoverstva. To je nenavadno, da bi bil
človek, ki je bil obsojen krivoversvtva imenovan za učitelja v eni izmed
<nowiki> </nowiki>najbolj znanih šol v redu. Njegov značilni stil bi lahko vzeli pod
drobnogled že njegovi frančiškanskih nasprotniki.
 
Leta 1320 ga je Kölnski nadškof obtožil herezije, leta 1329 je papež Janez XXII. v buli ''In Agro Dominico''
<nowiki> </nowiki>v tezah obsodil Mojstrova učenja za krivoverska. Dve leti pred sodbo je
<nowiki> </nowiki>Mojster Eckhart izginil in do časa izreka sodbe verjetno umrl.
Dominikanski meniški red si danes prizadeva za popolno rehabilitacijo
obsojenih tez in za razglasitev Mojstra Eckharta kot blaženega.
 
'''VPLIV'''
 
Eckhart je bil eden izmed najbolj
vplivnih kristjanskih neoplatonistov  13. Stoletja  in ostal znan tudi
do poznega srednjega veka. Obsodbe odlomkov iz njegovih del (herezija),
mečejo senco na njegov ugled za kasnejše bralce.
 
Skupina,
Prijatelji Boga, privrženci Eckhartu, je obstajala v skupnostih po vsej
regiji in širila njegove  ideje pod vodstvom takih duhovnikov, kot so
John Tauler in Henry Suso.
 
Bistvo njegovega učenja je bilo
potovanje duše k bogu v štirih fazah: 1. zaznavanje neobstoja stvari
stran od boga, ki je njiva bit – torej ne obstaja nič drugega kot bog 2.
<nowiki> </nowiki>odkrivanje podobnosti med seboj in  bogom-podobnost 3. združevanje sebe
<nowiki> </nowiki>z bogom – identifikacija 4. pomakniti se preko boga, da odkrijemo neko
božanstvo za bogom – prehod.
 
 
<nowiki> Prepričanje nekaterih zgodnjih
piscev dvajsetega stoletja, je bilo, da so bila dela Meistra Eckharta
kmalu po njegovi smrti pozabljena. To ni bilo res saj so leta 1960
odkrili rokopis, ki vsebuje okoli šeststo odlomkov o Eckhartovih delih,
in jasno izhaja iz izvirnika, ki je v Kölnu .</nowiki>
 
Jasno je tudi, da se
<nowiki> </nowiki>je Nikolaj Kuzanski, nadškof v Kölnu v 1430s in 1440s ukvarjal s
študijo o Eckhartu. Sestavil je veliko zbirko Eckhartovih latinskih del
(zbirko, ki še vedno živi). Pojasnila v rokopisih prikazujejo njegovo
natančno študijo Eckhartovih del (latinski shoalistični spisi: ''Quaestiones'').
 
== Dela ==
* Maurer, Armand A., »''Srednjeveška filozofija zahoda''«, Mohorjeva družba, Celje 2001 {{COBISS|ID=110788864}}
* Mojster Eckhart, »''Pridige in traktati''«, Mohorjeva družba, Celje 1995 {{COBISS|ID=54690560}}
* Vorländer, K. 1977. Zgodovina filozofije: Prva knjiga. Ljubljana: Slovenska matica.
 
== Zunanje povezave ==
Brezimni uporabnik