Aristotel: Razlika med redakcijama

Aristotel je živel med letomaleti 384 in 322 pr. n št. Rodil se je na otoku Evboja. Izhajal je iz bogate meščanske družine. Njegov oče Nikomah je bil namreč za tiste čase zdravnik. Pri 17. Letihletih se je Aristotel odpravil v [[Atene]], kjer se je vpisal v Akademijo. Tam je bil sprva učenec, nekaj let kasneje pa tudi učitelj. Izučil se je za dobrega znanstvenika, filozofa. Poleg tega je bil učenec [[Platon|Platona]] za katerega je dejal: »Platon mi je drag, a še dražja mi je resnica.«, s tem pa izkatal globoko [[spoštovanje]] do njega. Platon se je obračal vstran od čutnega sveta in nekako le bežno dojemal vse, kar vidimo okoli sebe. Aristotel pa je počel ravno nasprotno: spravil se je na vse štiri in opazoval ribe in žabe, vetrnice in mak in… Torej, Platon je uporabljal samo [[razum]], Aristotel pa tudi čute. Ni bil samo zadnji veliki grški filozof, temveč je bil tudi prvi veliki biolog v Evropi. Ukvarjal se je z izredno veliko stvarmi, nekatere vede je formuliral povsem na novo in položil njihove temelje, ki so jih kasneje razvijali drugi znanstveniki. Ima izredno velik pomen v evropski kulturi, ravno on je ustvaril strokovni jezik, ki ga posamezne znanstvene panoge uporabljajo še danes. Bil je izredno velik sistematik, ukvarjal se je z biologijo, filozofijo, [[matematika|matematiko]], logiko, astronomijo, etiko, politiko...Aristotel je kritiziral svet idej. Ta naj bi bil preveč onostranski, nadzemeljski in abstrakten. Trdil je, da se moramo zavedati za svet tukaj(materialni svet). Zanimal naj bi nas konkreten človek. Prav tako je razvil strokovni jezik, ki so ga uporabljali do renesanse. Aristotel je bil tudi učitelj [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]], s katerim je razvil dobro prijateljstvo. Ta mu je pomagal finančno z materialnimi pripomočki, zanj pa je ustnovil tudi knjižnico. Aristotel je veljala za avtoriteto. Bil je dobre v [[fizika|fiziki]], biologiji[[biologija|biologij]]<nowiki/>i in [[astronomija|astronimiji]]. Na teh področij je bila znanost vidna do [[renesansa|renesanse]]. Bil je tudi uradni začetnik literarne teorije, logike, [[retorika|retorike]], [[zgodovina|zgodovine]] in [[filozofija|filozofije.]] Ustanovil je svojo šolo imenovano licejska šola ali likej. Učili so se biologije, fizike, astronomije ter filozofije. Bil je zelo odprt tip šole kar je bilo v nasprotju s [[pitagorejska šola|pitagorejsko šolo]].

Zelo znana je Aristotelova razdelitev filozofije. V njegovem času sta bili filozofija in [[znanost]] identični, tako da gre v bistvu za prvo evropsko [[klasifikacija znanosti|klasifikacijo znanosti]].

Zelo znani so tudi Aristotlovi 4. vzroki. Namreč če hočemo nekaj narediti, moramo skozi [[vzrok|vzroke]]. S tem je žele izpostaviti da ima vsaka stvar svoj namen.

Z Aristotelom se filozofija zopet premika k bogovom. Želel je priti do 1. začetka. Trdil je, da je [[Bog]] (1. gibalo) zanihal svet v gibaje, vendar pa da to ni vplivalo na nadaljnje dogodke. Razmišljal je v obratni smeri, saj se mu je zdelo da pridemo do 1. vzroka s prvim gibalom oz. Bogom. Ta veliki filozof je zagovarjal [[geocentrizem]], za katerega danes vemo da ne drži. Aristotel je podcenjeval ženske. Trdil je da moški da formo, ženska pa je drugotna in da materijo. Menil je tudi, da je človek lahko srečen, le če uporablja vse svoje lastnosti in možnosti. Posledica tega je problem sodobnega sveta: kako človek spozna svoje lastnosti? Ugotovil je da obstajajo 3 forme [[sreča|sreče]], ki morajo biti zadoščene da smo srečni:

Verjel je v lestvico narave. Reči je delil na žive in nežive. Nežive je smatral kot tiste, ki v sebi nimajo vrojene možnosti spreminjanja. Žive reči je Aristotel delil na [[živa bitja]] in [[rastline]], živa bitja pa na živali in ljudi. Razlika med živimi stvarmi in ljudmi je da prve lahko sprejemajo hrano, rastejo, se razmnožujejo, čutijo svet okoli sebe in se gibljejo, ljudje pa lahko tudi mislijo.

2. [[kvaliteta]] (kakšno),

3. [[kvantiteta]] (kolikšno),

4. [[relacija|relacija (]]<nowiki/>v odnosu do česa),

5. [[čas]] (kdaj),

6. [[mesto]] (kje),

7. [[položaj]] (v kakšnem položaju se nahaja),

10. [[trpljenje]] (kaj prestaja);

Aristotel ni verjel v [[neskončnost]]. Zavračal je neskončna zaporedja in premicep[[premica|remice]] v neskončnosti. Zavrgel je neskončnost! Zavračal je neskončno majhne količine. Geodetom je dovolil imeti poljubno dolge dele oz. segmente, nikakor pa ne črt, ki gredo v neskončnost. Aristotel je imel več razlogov za to, da je ovrgel neskončnost.

Biti lep, lepo bitje in vsaka celota-izmišljena iz delov, mora, ne samo pokazati določeno [[urejenost]] in urejenost po delih, ampak mora imeti tudi končno velikost. Lepota je nekaj, kar ima mero in urejenost in je zato nemogoča…stvaritev ogromnih dimenzij, recimo 1000 km dolga. V tem primeru ta predmet ne more biti viden naenkrat, zato je njegova edinost in celota opazovalcu nevidna.

3. Aristotel je študiral tudi [[Paradoks]] Thompsonove svetilke.

Predstavljamo si svetilko, ki sveti oz. se prižge ob času t = 1 1/2^n , n-sod in ne sveti oz. se ugasne ob času t = 1 1/2^n , n-lih. Če bi res znali razdeliti [[časovni interval]] na pravzaprav neskončno število trenutkov, potem je taka svetilka teoretično možna in teoretično bi lahko prižigala in ugašala resnično neskončnokrat v tem časovnem intervalu od t=0 do t=1. Kakorkoli, ob času t=1 svetilka ne bi bila niti prižgana niti ugasnjena, kajti neskončno ni niti sodo niti liho število.