Kolonialna arhitektura v Latinski Ameriki: Razlika med redakcijama

Kolonialna arhitektura na področju Latinske Amerike se nanaša na obdobje po Kolumbovem odkritju novega kontinenta 1492. pa vse do osamosvojitve kolonialnih držav v XIX. stoletju. Evropski in španski arhitektonski modeli se prenašajo na novi kontinent,  odpirajo se delavnice v katerih so se izučevali tako kolonizatorji kot lokalno prebivalstvo. To isto lokalno prebivalstvo je uvedlo stilske spremembe uvajanjem novih tehnik gradnje, novih materialov, kot so različna lepila, barve in kamni. Evropski modeli in tehnike so se obdržali kot norma katoliške cerkve, kateri je primarni cilj bila evangelizacija ameriških Indijancev. [[Rimskokatoliška cerkev|K]]<nowiki/>atoliška cerkev je v tem obdobju bila glavni pokrovitelj  razvoja arhitekture in umetnosti. Iz tega razloga v arhitekturi dominira cerkveno graditeljstvo. Objekti civilne arhitekture so v manjšini. Mešanica evropske in indijanske kulture omogočila je bogat sinkretizem različnih stilov in obdobij.

[[File:Santamatonan.JPG|thumb|Primer stila chirrugueresco prinešenegaprinesenega iz Španije in razvitega na področju današnje Mehike - baročna cerkev Santa Maria de Tonantzitla]]

==== [[Frančiškani]] ====

Za ta strogi red misijonarjev so značilni masivni leseni stropovistropi ter  atriji skromne velikosti s minimalno dekoracijo. V XVI. stoletju so frančiškani izgradili več kot štirideset poslopij. Najbolj znani primer frančiškanske arhitekture na področju Latinske Amerike je samostan v Tapeaci, ki je podoben trdnjavi. Sledijo samostani v Talamanalcu, Huejotzingu, Calpánu in Atlixcu.