Kolonialna arhitektura v Latinski Ameriki: Razlika med redakcijama

 

Rojevanje nove hispanoameriške civilizacije potekalo je paralelno z razvojem evropskih kulturno-umetniških obdobij. Uporaba novih tehnik gradnje, novih materialov, mešanica gotskega, renesančnega in baročnega stila s elementi indijanske kulture ter prilagoditev na etnične in geografske razmere so  imeli za posledico  edinstven arhitektonski stil. Iz teh razlogov  so stavbe čistega stila, kot je katedrala Svetega Dominika (Santo Domingo) in določene civilne stavbe, kot je Palače Diega Kolumba (Diego Colón) v Dominikanski Republiki, zelo redke.

 

Samostani cerkvenih redov, posebej frančiškanov in avguštincev, ki so bili zgrajeni pred letom 1570., imajo značilnosti gotskega stila. [[Renesansa]] se uvaja v treh etapah: v prvi se meša s  gotskim stilom, porem pa se pojavljajo še značilnosti pleterskega stila. V zadnji fazi se zaznavajo geometrični ornamenti. [[Barok]] je v Latinski Ameriki predvsem dekorativne narave. V Meksiku in Peruju je ta zvrst kolonialnega baroka doživel svoj arhitektonski vrhunec. Za [[Mehika|Meksiko]] je posebaj značilna uporaba poklikromnih dekoracij, tako imenovani churriguresco stil prinesen iz Španije. [[Neoklasicizem|Neoklasiciz]]<nowiki/>em prinaša povratek v antiko in mnogo antičnih elementov na na stavbah. Korintski stebri s klasičnim zatrepnim trikotnikom (timpanom) ali zaobljenim dvodelnim zatrepom prispevajo k monumentalnosti tega stila, ki ga najdemo v Gvatemali, Urugvaju ali Peruju.