Kolonialna arhitektura v Latinski Ameriki: Razlika med redakcijama

Kolonialna arhitektura na področju Latinske Amerike se nanaša na obdobje po Kolumbovem odkritju novega kontinenta 1492 pa vse do osamosvojitve kolonialnih držav v XIX. stoletju. Evropski in španski arhitektonski modeli se prenašajo na novi kontinent,  odpirajo se delavnice v katerih so se izučevali tako kolonizatorji kot lokalno prebivalstvo. To isto lokalno prebivalstvo je uvedlo stilske spremembe uvajanjem novih tehnik gradnje, novih materialov, kot so različna lepila, barve in kamni. Evropski modeli in tehnike so se obdržali kot norma katoliške cerkve, kateri je primarni cilj bila evangelizacija ameriških Indijancev. [[Rimskokatoliška cerkev|K]]<nowiki/>atoliška cerkev je v tem obdobju bila glavni pokrovitelj  razvoja arhitekture in umetnosti. Iz tega razloga v arhitekturi dominira cerkveno graditeljstvo. Objekti civilne arhitekture so v manjšini. Mešanica evropske in indijanske kulture omogočila je bogat sinkretizem različnih stilov in obdobij.

 

Na začetku kolonialnega obdobja so cerkve in samostane, ki so jih zgradili redovniki, bili podobni trdnjavam. Njihova dekoracija se je  ujemala s tendencam obdobja. Potrebno je naglasiti, da so prvi [[misijonar]]<nowiki/>ji niso bili ne arhitekti ne inženirji, vendar so kljub temu s svojim amaterskim znanjem so izgradili veličastna poslopja. Na stavbah so vidni vplivi španske srednjeveške in mavrske arhitekture, gotike in renesanse,  ki se združujejo s posebnostmi vsakega posameznega reda.