Prapok: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m m/dp |
Ddol sem Guthovo teorijo o nastanku velikega poka |
||
Vrstica 21:
Po [[kozmološko načelo|kozmološkem načelu]] je Hubblov zakon pokazal, da se je Vesolje širilo. To je lahko pomenilo dve nasprotni možnosti. Ena je bila Lemaîtreova teorija prapoka, ki jo je naprej razvil Gamow. Druga možnost pa je bila teorija mirujočega stanja, kjer bi snov nastajala med oddaljevanjem galaksij. V tem modelu je Vesolje v grobem enako v vsakem trenutku. V bistvu je Hoyle sam skoval ime za Lemaîtreovo teorijo med radijsko oddajo ''Narava stvari'' (''The Nature of Things'') na [[British Broadcasting Corporation|BBC]] leta 1949 in jo posmehljivo imenoval »ta zamisel prapoka«. Besedilo oddaje so objavili leto kasneje 1950.
Več let so različno gledali na obe teoriji. Opazovanja pa so začela podpirati zamisel, da se je vesolje razvilo iz vročega gostega stanja. Od odkritja kozmičnega mikrovalovnega prasevanja ozadja leta [[1965]] je teorija prapoka postala najboljša teorija izvora in razvoja Vesolja.
Leta 1979 pa je Guth naredil teorijo,da bi lahko Higgosovo polje med nihanjem v prvih stotinkah Vesolja prešlo na višjo točko kot ostala polja. Tam ostalo deset na minust 35 sekunde(mislim s potenco),tako naredilo ogromne količine negativnega pristiska s čimer bi vklopil odbojno gravitacijo. Vesolje bi se lahko povečalo za npr.10 na 30,10 na 50...Nato pa bi zdrselo z višjega položaja ter nato bise Vesolje počasi širilo v stanje v kakršnem ga poznamo danes. V največjih verzijah bi nam bilo potem na voljo eno zrnce peska na plaži,če bi vse Vesolje pomanjšali na velikost Zemlje. Ampak ker ne vemo kako se je Higgosovo znašlo na višji vrednosti obstajata še teoriji,ki povesta koko je do tega pojava lahko prišlo. Prva pravi,da je obstajalo več Vesolij,eno za drugim in ko je prvo Vesolje umiralo se je sesedlo v majhno točko kjer so vladale ekstremne razmere in polja so nihala. Druga pa,da obstaja več Vesolji,ki se dotikajo in na mestih kjer se dotikajo obstajajo razmere v katerih polja nihajo.
Pred poznimi 60. leti 20. stoletja je veliko kozmologov menilo, da lahko neskončno gosto in [[fizikalni paradoks|fizikalno paradoksalno]] [[singularnost]] na začetku Fridmanovega kozmološkega modela obidejo s predpostavko, da se je Vesolje, preden je prešlo v vročo gosto stanje, krčilo in se začelo znova širiti. To zamisel je ameriški fizikalni kemik in fizik [[Richard Chace Tolman|Richard Tolman]] podal kot [[nihajoče vesolje]]. Tedaj so [[Stephen Hawking]] in drugi pokazali, da takšna zamisel ne bi delovala in je tako singularnost neločljivo povezana s fiziko, ki jo opisuje Einsteinova teorija gravitacije. To je vodilo večino kozmologov, da ima Vesolje, ki ga trenutno opisuje fizika splošne teorije relativnosti, končno starost. Vendar je zaradi neupoštevanja lastnosti [[kvantna gravitacija|kvantne gravitacije]] nemogoče reči ali je singularnost izhodiščna [[točka]] Vesolja ali fizikalni procesi, ki vladajo, povzročajo, da je narava Vesolja [[večnost|večna]].
| |||