Ulug Beg: Razlika med redakcijama

Ulug-beg je bil vnuk [[Timur Lenk|Timurja Lenka]] (Timurlenk) - Železnega hromca (Šepajočega) ([[1336]]-[[1405]]), pozneje znanega kot Tamerlana, ki je na okrutni način v [[Srednja Azija|Srednji]] [[Azija|Aziji]] osnoval veliko [[država|državo]], segajočo od [[Delhi]]ja do [[Damask]]a ter od [[Aralsko jezero|Aralskega jezera]] do [[Perzijski zaliv|Perzijskega zaliva]]. Timur je bil [[Džingiskan]]ov potomec in eden najokrutnejših [[vladar]]jev v [[zgodovina|zgodovini]], ki pa jih verjetno ne moremo kar prešteti na prste leve roke. Že kot mladenič je Timur prevzel oblast nad [[Transoksanija|Transoksanijo]]. Nato se je osredotočil na Vzhodni [[Turkestan]], si 7 let brez [[čustva|čustev]] prizadeval, da bi si ga podjarmil. Nato se je povezal s [[Krim, Ukrajina|krimskim]] [[kan]]om [[Tokatmiš]]em v boju proti [[Rusi|Rusom]] in [[Litovci|Litovcem]]. Kmalu ga ni mogel nihče več ustaviti. [[Perzija]], [[Irak]], [[Azerbajdžan]], [[Gruzija]] in [[Armenija]] so zapovrstjo pokleknili. S premaganimi nasprotniki je ravnal tako brezsrčno in okrutno, da duševno prav gotovo ni bil povsem zdrav; kot nekakšen arabski [[Ivan Grozni]], samo 150 let prej. Eden najbolj nečloveških dogodkov, ki jim je botroval, se je zgodil leta [[1383]]. 2000 ujetnikov je dal zgnesti v živo gomilo in jih zazidati. Še istega leta je dal obglaviti 5000 ujetnikov in jih zložiti v ogromno piramido. Nato je leta [[1386]] ukazal pobiti vse prebivalce nekega podjarmljenega mesta. Ujetnike so pometali s pečine. V [[Delhi]]ju pa je dal bojda poklati 100.000 zajetih. V [[Indija|Indijo]] je vdrl leta [[1398]] pod pretvezo, da so delhijski [[musliman]]ski sultani preveč strpni do svojih [[Hindujci|hindujskih]] podložnikov. Tako je vkorakal v Delhi in ga zmaličil v prah. Leta [[1399]] pa se je usmeril proti [[Sredozemlje|Sredozemlju]] in deželam, [[egipt]]ovskega [[sultanat]]a. Opustošil je mesti [[Alep]] in Damask. Leta [[1400]] je zavzel [[krščanstvo|krščansko]] postojanko [[Sivas]] in dal njenih 4000 branilcev žive pokopati. Ko se je leta [[1401]] polastil [[Bagdad]]a, je poklal njegovih 20.000 prebivalcev in porušil vse njegove najveličastnejše spomenike. Nato je vdrl v [[Turčija|Turčijo]], zavzel [[Ankara|Ankaro]] in [[Smirna|Smirno]] ter od egiptovskega sultana sprejel ponudbo o vdaji. Prelivanja krvi je bilo konec šele z njegovo smrtjo pri 68. letih.

Od očeta, četrtega Timurjevega sina sultana [[Šahruh]]a (Šah Ruk, Shah Rokh), ki je bil miroljubnejše in plemenitejše narave kot Timur, je Ulug-beg leta [[1409]] v upravo dobil najprej Samarkand. Šahruh je tedaj prestavil [[prestolnica|prestolnico]] v [[Herat]] v pokrajini [[Korasan]]. Samarkand leži v dolini reke [[Zerevšan]] južno od [[Rdeča puščava|Rdeče puščave]] (Kizil-Kum) v današnjem [[Uzbekistan]]u. [[Grki]] so ga imenovali Marakanda, kasneje pa se je imenoval tudi Afrasijab. Mesto obstaja že od davnega [[4. tisočletje pr. n. št.|4. tisočletja pr. n. št.]] Starodavne razvaline ležijo severno od zdajšnjega mesta. Veljava tega kraja je, tako kot pri [[Palmira|Palmiri]] v [[Sirija|Siriji]], rasla iz njegove [[lega|lege]] ob [[svilna cesta|svilni cesti]], osrednji trgovski poti od [[Bližnji vzhod|Bližnjega vzhoda]] proti [[Kitajska|Kitajski]]. Prav zaradi pomembne lege je bilo neizbežno, da je skozi [[stoletje|stoletja]] prehajal iz rok v roke. Zavzeli so ga [[Grki]] pod [[Aleksander Veliki|Aleksandrom Velikim]], [[Perzijci|perzijski]] [[Samanidi]], pa [[horezm]]ski [[šah (vladar)|šahi]], dokler ga ni leta [[1220]] končno razdejal Džingiskan. Samarkanda se je od nekdaj držal pridih čarobnosti. Ko je Aleksander Veliki prvikrat uzrl to častitljivo utrjeno [[mesto]], je dejal: »Vse kar sem slišal, drži, a vendar je mnogo lepši, kot sem si bil kdajkoli zamišljal.« Aleksander pa ni mogel vedeti, da bo porušeno mesto kasneje doživelo še eno preobrazbo, ki jo bo zastavil Timur, nadaljevali pa njegovi nasledniki. Samarkand ne slovi samo po [[medresa]]h na velikem [[Trg registan|Trgu Registan]] in po Timurjevi grobnici, ampak tudi po [[mošeja|mošeji]] Bibi Hanum, eni največjih mošej sveta, ki je dobila ime po Timurjevi kitajski ženi. Mnogo [[islam]]skih stavb so postavili tudi [[Uzbeki]], ki so leta [[1500]] zavzeli mesto. Pozneje je veličina Samarkanda počasi plahnela, vse dokler mu s prenovo v [[19. stoletje|19. stoletju]] niso povrnili nekdanjega sijaja.

S 17. leti je Ulug-beg leta [[1411]] postal vladar celotnega [[kanat]]a [[Mavarannahr]] (Maveranahr, Mavarannhar). Začel se je navduševati nad [[pesništvo]]m, zgodovino in še posebej nad [[astronomija|astronomijo]]. Sčasoma mu ni bilo do tega, da bi, kakor njegova predhodnika, proslavil svoje ime z osvajalnimi [[vojna]]mi. Postal je eden najbolj prosvetljenih ljudi svojega tanko odmerjenega časa.

V bližini Samarkanda je leta [[1424]] začel z gradnjo [[observatorij]]a in ga leta [[1426]] že kar junaško dokončal, za tedanji čas pravo čudo [[tehnika|tehnike]] sredi zgradb vse preveč pravovernih gorečnežev. Observatorij je odprla njegova mati Gavhar-Šad. Že v svoji mladostni vnemi je leta [[1420]] na Trgu Registan zgradil in ustanovil prelepo prvo medreso ali muslimansko versko šolo. Pod vsako kupolo je predavalnica, v ozadju pa je velika mošeja. Zanimivo je tudi njeno pročelje, kjer sta narisana dva lika [[tiger|tigrov]]. To sta nenavadni izjemi, saj podobe ljudi in [[žival]]i na [[Šiiti|šiitskih]] islamskih stavbah niso dovoljene. Pa tudi povezovanje [[Alah]]a s čimer koli razen s pisano [[beseda|besedo]] iz [[Koran]]a sodi med najhujše grehe pravovernih muslimanov. Medreso je ustanovil tudi v [[Buhara|Buhari]]. V observatoriju so začeli natančno opazovati, predvsem položaje [[zvezda|zvezd]] in [[planet]]ov. V skupnem delu so začeli sestavljati nove astronomske tabele, zadnje veliko delo arabske astronomije. V času njegovega vladanja je postal Samarkand, poleg Herata in [[Širaz]]a, [[kultura|kulturno]] in [[znanost|znanstveno]] središče vse Srednje Azije. Skupaj s svojimi učenci je opazoval [[nebo]] in se ukvarjal z [[matematika|matematičnimi]] raziskavami. Sestavili so tabele za štetje let po različnih [[koledar]]jih, ki so jih v tistih časih uporabljala tamkašnja ljudstva. Omogočale so hitro in natančno določanje [[datum]]ov posameznih dogodkov, ki jih kar pogosto omenjajo orientalski kulturni spomeniki in pisani dokumenti. Njihova astronomska opazovanja so pripeljala do rešitve nekaterih nalog praktične astronomije in teorije [[gibanje|gibanj]] planetov, čeprav na tem področju dlje od [[Hiparh]]a, [[Ptolemej]]a in [[Nasir at-Tusi|at-Tusija]] niso prišli. Poleg tega pa so jim redna in natančna opazovanja omogočila sestavo [[zvezdni katalog|zvezdnih katalogov]].

Leta [[1437]] je na podlagi nekajletnih merjenj z velikanskim 50 [[meter|m]] [[gnomon]]om podal dolžino [[sidersko leto|siderskega leta]] ''S''_U = 365,257037037...^d = 365^d 6^h 10^m 8^s. (napaka +58^s). To vrednost je za 28^s izboljšal 88 let pozneje, leta [[1525]] [[Nikolaj Kopernik|Kopernik]], sklicujoč se na odlično [[Tabit ibn Kora|Tabitovo]] oceno iz [[9. stoletje|9. stoletja]], natančno na neverjetnih +2^s, gledano z današnjimi očmi. Z merjenji s pomočjo znanega, prečno v observatorij zidanega višinskega [[kvadrant]]a, Fakrijevega sekstanta, s [[premer]]om okoli 36 m in z [[kotna ločljivost|optično]] [[ločljivost]]jo 180" ([[ločna sekunda|ločnih sekund]]) je Ulug-beg sestavil zvezdni katalog ''Zidž Ulug-Begi'' za [[epoha (astronomija)|epoho]] 1437,5 z [[zvezdna karta|zvezdno karto]] 994 zvezd. To je bila obsežna in odlična predelava več predhodnih zvezdnih katalogov, predvsem pa Hiparhovega iz leta [[129 pr. n. št.]] (135, 130, 127 pr. n. št.) in [[Abdurahman Ali Sufi|Ali Sufijevega]] iz leta [[964]]. V arabskih zvezdnih katalogih je našel več napak in je na novo določil lege 994 zvezd. 27 zvezd je dodal iz Ali Sufijevega kataloga, ker so bile preveč južno, da bi jih lahko opazoval v Samarkandu. Njegov katalog je leta [[1665]] v [[Oxford]]u izdal [[Thomas Hyde|Hyde]] z naslovom ''Tabulae longitudinis et latitudinis stellarum fixarum ex observatione Ulugbeighi'', leta [[1767]] G. Sharpe in leta [[1843]] [[Francis Baily|Baily]] v zvezku xiii [[Memoirs of the Royal Astronomical Society]].

Njegovo delo na tem področju se lahko primerjamoprimerja z delom [[Nemci|nemškega]] astronoma [[Johann Bayer|Bayerja]] ([[1572]]-[[1625]]) in še posebej z delom [[Danci|danskega]] astronoma [[Tycho Brahe|de Braheja]] ([[1546]]-[[1601]]), dobro stoletje pozneje, katerega [[zidni kvadrant]] s premerom 3 m je imel ločljivost že 100" in je botroval [[Keplerjevi zakoni|Keplerjevim zakonom]] za gibanje [[Mars (planet)|Marsa]] in ostalih planetov. [[elipsa|Eliptičnega]] gibanja planetov niti Ulug-beg niti de Brahe nista zaznala. To je uspelo šele [[Johannes Kepler|Keplerju]] leta [[1605]] praktično, ter [[Isaac Newton|Newtonu]] in [[Edmond Halley|Halleyju]] leta [[1684]] teoretično. Ulug-begov učenec [[Gijasedin al-Kaši|al Kaši Kašani]] je v delu ''Traktat o tetivi in sinusu'' našel pot do tako dobrih približkov [[sinus]]a 1 [[stopinja|stopinje]] s poljubno natančnostjo. Sinus 1 stopinje je izračunal na 18 decimalk natančno 0,017452406437283571 z napako <math>+ 8\cdot 10^{-18}</math>. Celo danes je izračunavanje sinusa peš s tolikšno natančnostjo težavno in počasno delo. Le s to njegovo metodo so lahko okoli leta [[1440]] pripravili tudi tako dobre trigonometrične tabele v Ulug-begovem ''Gurganskem zidžu'', v katerih so vrednosti kotnih funkcij natančne na 8 mest v [[šestdesetiški številski sestav|60. sestavu]]. Tabele so bile izboljšava Ptolemejevih tabel in so v zgodovini razvoja računske matematike nedvomno pomemben dogodek, čeprav dolgo niso bile na široko znane. Šele leta [[1665]] so jih prevedli v [[latinščina|latinščino]], vendar so bile de Braheove meritve že natančnejše in tako niso vplivale na razvoj astronomije. Čeprav so objavljali v [[arabščina|arabščini]] in so jih prevajali v [[perzijščina|perzijščino]], pozneje v [[Evropa|Evropi]] niso slišali zanj. Njegova šola je dala poleg prispevkov k astronomiji tudi veliko nadarjenih [[računar]]jev. Tu se je prvič tako na široko v zgodovini začela ukvarjati z [[matematika|matematiko]] skupina učenjakov. V manjši meri so se že prej skupinsko ukvarjali z matematiko in astronomijo v središčih drugod po svetu, na primer v Srednji Aziji v [[Udžain]]u, Bagdadu, [[Misore]]ju, [[Haran]]u, [[Gasna|Gasni]], [[Rai]]ju, [[Gurgan]]u in [[Maraga|Maragi]]. Tako je observatorij v Samarkandu postal prvo [[računsko središče]] sveta in to je njegov najpomembnejši prispevek.

Ko je leta [[1447]] kot sultan celotne [[timuridska država|timuridske države]] v tedanjem [[Turkestan]]u (Turkistanu) in [[Perzija|Perziji]] nasledil svojega očeta, se je moral boriti z notranjimi in zunanjimi sovražniki. Napredne misli ter njegovi izredni [[znanost|znanstveni]] uspehi in uspehi njegove skupine so seveda izpodkopavali [[verska dogma|verske dogme]]. Zato so popolnoma razumljivo vzbujali sovraštvo [[šejk]]ov in samarkandskih [[derviš]]ev. Slabih 40 let je vladal Samarkandu. V tem času so šejki nemalokrat nasprotovali svojemu vladarju. Obtoževali so ga, da je prelomil zakone [[šariat]]a (šeriata) - osnovnega muslimanskega verskega nauka. Na povsem istoveten način in zaradi podobnih vzrokov ga je doletela enaka kruta usoda znanstvene [[izobčenost]]i kot [[Omar Hajam|Hajama]], [[Filippo Giordano Bruno|Bruna]] ali [[Galileo Galilei|Galileja]], tako da se lahko brez zadržkov proglasimoproglasi leta 1092, 1449, 1600 in 1633 za najtemačnejša v vsej zgodovini astronomije. [[verski ekstremist|Verske ekstremiste]] je vodil [[hodža]] Ubaidula Akrar, vodja sufijskega reda Nakšbendi.

Končno se je Akraru posrečilo, da je proti Ulug-begu nizkotno naščuval enega od njegovih sinov, Abd-ul Latifa (Abd-al-Latifa). Jeseni [[1449]] je pri Samarkandu Abd-ul Latif premagal vojsko svojega očeta. Ulug-beg je skušal s sinom skleniti premirje, toda sin, obkrožen z Ulug-begovimi najhujšimi sovražniki, je sklenil, da se bo očeta dokončno znebil. Po nasvetu [[duhovščina|duhovščine]] je svojemu očetu predlagal, da obišče [[Meka|Meko]], kjer naj bi se »spokoril za svoje [[greh]]e«. Ulug-begova karavana je res odpotovala proti muslimanskem svetem mestu, na poti pa so [[romar]]je zločinsko prestregli jezdeci, ki so jih bili iz Samarkanda poslali za njimi. Ujeli so znamenitega učenjaka in mu brez usmiljenja divjaško odsekali glavo. Tako je bil v 56. letu starosti v nezaslišani [[zarota|zaroti]] svojega lastnega sina ujet in izdajalsko ubit vladar, ki je bil bolj kot vojskovodja znan kot sloviti astronom in matematik, saj je do tistih dob osnoval največje astronomsko in računsko središče na svetu. Po njegovi smrti so njegov observatorij popolnoma porušili tako, da je deloval samo slabega četrt stoletja. V za astronomijo relativno kratkem času se niso mogli posvetiti zapletenim gibanjem [[planet]]ov, njihova poznejša zapuščina v [[Turčija|Turčiji]] pa tudi ni več dosti pomagala. Danes na ta dogodek spominja le še vhodna kvadratna zgradba, ki stoji v središču nekdanjega observatorija.

Ko so leta [[1941]] ruski [[arheolog]]i odprli Ulug-begov grob, so v njem našli [[kamen|kamnit]] [[sarkofag]], v katerem je ležalo okostje, zavito v dragocene tkanine. [[Lobanja]] mrliča je bila ločena od telesa. To so bili posmrtni ostanki tega mogočnega samarkandskega vladarja. Odprli so tudi Timurjevo grobnico. Njegovo okostje so našli pod velikim razklanim blokom [[žad]]a. Pravijo, da so našli tudi napis, ki pravi, da kdor bo skalil Timurlenkov posmrtni mir, »ga bo poteptal sovrag, strašnejši od mene«. Naslednjega dne je [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] napadla [[Adolf Hitler|Hitlerjeva]] vojska. Tudi če v tej zgodbi ni resnice, pa potruje nasilno moč, ki jo je Timur uveljavil po vsej srednji Aziji, in pečat, ki ga je vtisnil tamkajšnji kulturi.

{{portal|Astronomijaastronomija|{{ispa}}}}