Zvon: Razlika med redakcijama

Ko govorimo o zvonovih, ne moremo mimo zvonjenja, zaradi katerega zvonove sploh imamo. Glavna naloga zvonov je, da naznanjajo bogoslužna opravila in vabijo k molitvi. Najprej so v samostanih z zvonovi oznanjali začetke posameznih ur pri molitvi brevirja. Kot odmev na to meniško molitev so proti koncu srednjega veka pričeli zvoniti t.i. Angelovo češčenje, in sicer najprej zvečer, potem zjutraj in nazadnje tudi opoldne. Opoldansko zvonjenje se je udomačilo v 15. stoletju po tem, ko ga je zaukazal papež Kalist III., da bi se izmolila zmaga krščanske vojske v bitki pri [[Beograd]]u leta 1456.<ref>Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Zvonovi v liturgiji cerkve, str. 26</ref> Po večerni Ave Mariji se posebej zvoni v spomin na duše v vicah, kar je uvedel papež Gregor XIII. (1572-1585).

 

 

Cerkveni zvonovi so glasniki, da bi dosegli svoj pravi namen, bi morala biti pri vsaki cerkvi vsaj dva ali trije zvonovi, zvonovi morajo imeti zgolj krščanske okraske napise in podobe, morajo biti blagoslovljeni pred začetkom uporabe za cerkvene namene. Blagoslovljeni zvonovi se smejo uporabljati le v ta namen, za druge je potrebno pridobiti škofovsko soglasje ter so "res sacra", zato o njih odloča škofija, četudi jih je dala uliti župnija. Pravico do ključev zvonika ima župnijski pastoralni svet, pristop do zvonov pa naj bo zaprt in dovoljen le zanesljivim osebam.