Zvon: Razlika med redakcijama

dodanih 3.278 zlogov ,  pred 5 leti
m
Zvonovi so [[Azija|azijskega]] porekla in so omenjani že v [[9. stoletje pr. n. št.|9. stoletju pred našim štetjem]]. V azijskih [[država]]h še vedno lahko vidimo zvonove, ki v svojih trupih nimajo kembljev, zato so povečini v uporabi leseni, na zunanji strani zvona nameščeni tolkači.
 
=== Zvonovi v liturgiji cerkve ===
V prvi dobi krščanstva se je bogoslužje opravljalo na skrivaj, zato je vernike k obredom skliceval poseben sel. Še kar nekaj časa zatem, ko je krščanstvo dobilo svobodo, so predvsem v grški cerkvi namesto zvonov uporabljali kovinske plošče, na katere so udarjali s kladivom. Skoraj gotovo pa so prvi menihi že uporabljali manjše zvonove, opat pa je moral skrbeti, da se je dajalo znamenje z zvonom za začetek raznih bogoslužnih opravil. Cerkev je v 6. stoletju dokončno sprejela zvonove v bogoslužje. Najstarejši ohranjeni latinski izraz za zvon v liturgiji je signum. V 8. stoletju so že poznali pontifikalni obred, po katerem so blagoslavljali zvonove.<ref>Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Zvonovi v liturgiji cerkve, str. 26</ref> Za časa cesarja [[Karel Veliki|Karla Velikega]] (800-814) so poznali zvonove praktično po vsej Evropi.
[[Rimskokatoliška cerkev|Cerkev]] namreč zvonove pred prevzemom zvonov v svojo službo blagoslovi s posebnim obredom, v katerega so vključene tudi molitve. Zakramentar je že v 8. stoletju zahteval, da se zvonove med posvečenjem umije z blagoslovljeno vodo in se jih mazili s krizmo. Najstarejši formular za blagoslov zvonov se je ohranil v Liber ordinum, ki so ga uporabljali v Španiji še pred prihodom [[Mavri|mavrov]] leta 712.<ref>Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Zvonovi v liturgiji cerkve, str. 26</ref>
 
Ko govorimo o zvonovih, ne moremo mimo zvonjenja, zaradi katerega zvonove sploh imamo. Glavna naloga zvonov je, da naznanjajo bogoslužna opravila in vabijo k molitvi. Najprej so v samostanih z zvonovi oznanjali začetke posameznih ur pri molitvi brevirja. Kot odmev na to meniško molitev so proti koncu srednjega veka pričeli zvoniti t.i. Angelovo češčenje, in sicer najprej zvečer, potem zjutraj in nazadnje tudi opoldne. Opoldansko zvonjenje se je udomačilo v 15. stoletju po tem, ko ga je zaukazal papež Kalist III., da bi se izmolila zmaga krščanske vojske v bitki pri [[Beograd]]u leta 1456.<ref>Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Zvonovi v liturgiji cerkve, str. 26</ref> Po večerni Ave Mariji se posebej zvoni v spomin na duše v vicah, kar je uvedel papež Gregor XIII. (1572-1585).
 
V Sloveniji razlikujemo različne načine zvonjenja: drugače zvonimo ob vabljenju k maši, drugače pri pogrebu in spet drugače ob veselih priložnostih, procesijah, žegnjanjih. Posebno odličen način zvonjenja je [[Pritrkavanje|pritrkavanje]], svojevrstna slovenska posebnost.
 
Cerkveni zvonovi so glasniki, da bi dosegli svoj pravi namen, bi morala biti pri vsaki cerkvi vsaj dva ali trije zvonovi, zvonovi morajo imeti zgolj krščanske okraske napise in podobe, morajo biti blagoslovljeni pred začetkom uporabe za cerkvene namene. Blagoslovljeni zvonovi se smejo uporabljati le v ta namen, za druge je potrebno pridobiti škofovsko soglasje ter so "res sacra", zato o njih odloča škofija, četudi jih je dala uliti župnija. Pravico do ključev zvonika ima župnijski pastoralni svet, pristop do zvonov pa naj bo zaprt in dovoljen le zanesljivim osebam.
 
== Največji zvonovi ==
45.438

urejanj