George Emil Palade: Razlika med redakcijama

dodanih 2.035 zlogov ,  pred 5 leti
+
(+)
(+)
 
=== Univerza Yale ===
V začetku 1970. let je prišla vabljiva ponudba z Medicinske fakultete [[Univerza Yale|Univerze Yale]], ki jo je Palade s sodelavci sprejel in se preselil v [[Connecticut]], saj je želel s svojim delom prispevati k napredku medicine. Tam so sprva vzpostavljali skupino za celično biologijo s fokusom na biologiji membran in razvijali podiplomski študijski program, a se je tudi program raziskav nadaljeval kljub večjimpovečanim administrativnim ter pedagoškim obvestostim. Posvetil se je raziskavam prehodnosti kapilar in transporta makromolekul preko endotelijskih celic v mišičnih kapilarah in s sodelavci odkril, da gre za [[vezikel|vezikularni]] transport preko celic, kar je nasprotovalo tedaj uveljavljeni hipotezi o specializiranih porah. Poleg tega je prispeval še več odkritij na področju nastajanja membran in transportnih poti različnih komponent membran.
 
Konec 1970. let je uporabil svoj vpliv da je pomagal ustanoviti sodoben inštitut za celično biologijo in patologijo v rodni Romuniji. Tako je septembra 1979, na vrhuncu [[Nicolae Ceauşescu|Ceauşescujevega]] režima, z vrsto vodilnih celičnih biologov tega časa odpotoval v [[Bukarešta|Bukarešto]] na ustanovni simpozij. Leta 1983 je moral pri starosti 70 let po pravilih Univerze Yale odstopiti kot vodja skupine, ki je bila nato preoblikovana v univerzitetni oddelek, sam pa je postal svetovalec dekana medicinske fakultete in častni profesor. Svetovalno vlogo je opravljal tudi pri [[Nacionalni inštituti za zdravje|Nacionalnih inštitutih za zdravje]] kot član različnih komitejev.
 
=== San Diego in zadnja leta ===
Leta 1990, pri starosti 77 let, je z ženo na povabilo dekana tamkajšnje medicinske fakultete odšel na [[Univerza Kalifornije, San Diego|Univerzo Kalifornije v San Diegu]] (UCSD), kjer je postal dekan za področje naravoslovja z nalogo vzpostaviti program temeljnih raziskav. Na UCSD je privabil več uveljavljenih kolegov in vzpostavil šele drugi oddelek za temeljne raziskave na tej takrat mladi ustanovi. Poleg tega je koordiniral raziskave, s katerimi je želel utrditi hipotezo o vezikularnem transportu preko endotelijskih celic in demonstrirati pomen tega pojava v patoloških procesih.
 
Kot dekan se je upokojil leta 2000, a je ostal aktiven kot svetovalec in nosilec raziskovalnih projektov, do leta 2002, ko je zaradi starosti in zdravstvenih težav naposled zaključil z delom, star več kot 90 let. Umrl je zaradi zapletov, povezanih s [[Parkinsonova bolezen|Parkinsonovo boleznijo]].
 
== Sklici in opombe ==