Upokojitev je psihološko gledano starostno normativni dogodek, kar pomeni, da je značilen za neko življenjsko obdobje (pozno odraslost) in ga doživi večina ljudi, posamezniku pa predstavlja več kot le opustitev določenih aktivnosti, saj oseba ostane brez poklicne vloge, čemur se mora oseba prilagoditi <ref name="Zupančič poklicni"> Zupančič, M. (20142004). Poklicni razvoj v odraslosti. V Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.), <i>Razvojna psihologija</i> (745-755). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. </ref> Poleg drugih življenjskih vlog predstavlja tudi poklicna vloga bistveno sestavino posameznikove [[Identiteta|identitete]] in je pomemben vir [[Samospoštovanje|samospoštovanja]]. <ref name="Zupančič raznaloge"> Zupančič, M., Kavčič, T., Fekonja, U. (2004). Razvojne naloge v odraslosti. V Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.), <i>Razvojna psihologija</i> (634-653). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.</ref> Ravno zato opuščanje te vloge lahko pri nekaterih posameznikih sproži določeno mero [[Stres|stresa]] in neugodno vpliva na [[zdravje]] ter zaznano zadovoljstvo z življenjem. Vendar pa upokojitev sama po sebi večini starostnikov ne povzroža težav, v nasprotju z mnogimi prepričanji, da so starostniki in upokojenci zaradi zaključka kariere, opustitve določenih poklicnih in na poklic vezanih socialnih vlog ter posledično zmanjšanega občutka vpliva in spoštovanja pa tudi zaradi [[Staranje|staranja]] pogosto razžaljeni, togotni, zagrenjeni ali celo [[Depresija|depresivni]]. Večina upokojenih namreč poroča o zadovoljstvu ob upokojitvi, telesno in psihično počutje ostane enako kot pred upokojitvijo, osebe so še vedno socialno, telesno in umsko dejavne <ref name="Zupančič poklicni"/>. Slednje bi bilo mogoče pripisati dobro razvitim strategijam za [[spoprijemanje s stresom]] pri tej starosti. <ref name="Zupančič raznaloge"/>
