Cesta: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
TadejM (pogovor | prispevki)
m →‎Zgodovina: Popravil napačen zapis imena naselja Akvileja in dodal povezavo na članek on naselju Oglej
Vrstica 15:
== Zgodovina ==
[[Slika:Cesta bratstva in enotnosti.JPG|thumb|350px|Avtocesta »Bratstvo in enotnost« na [[Dolenjska|Dolenjskem]] ]]
Začetki obstoja voznega prometa in s tem tudi gradnje [[cestno omrežje|cestnega omrežja]] segajo daleč nazaj. Najstarejša doslej znana dokaza za obstoj voznega prometa na Slovenskem sta kolo in njemu pripadajoča os iz bakrene dobe, najdena na [[Ljubljansko barje|Ljubljanskem barju]]. Datirajo ju v čas med letoma 3350 in 3100 pr. n. št. V času bronaste dobe je do sredozemskega sveta segla dvosmerna trgovina z baltskim območjem, s katero je v sredozemski svet prispel jantar. [[jantarna pot|Jantarnih poti]], po katerih se je vršila ta trgovina, je bilo več in niso bile stalne, krajši ali daljši odseki so bili enkrat bolj, drugič manj pomembni. Ceste iz pozne bronaste dobe, ki je na Slovenskem trajala od okoli leta 1300 do okoli leta 800 pr. n. št., so našli v Mariboru, v Ormožu in na Ptuju. V starejši železni dobi, to je v času od 8. do 4. stol. pr. n. št., sta na današnjem slovenskem ozemlju najvišjo stopnjo razvoja dosegli Dolenjska in Primorska. Po ustanovitvi Akvijeje[[Oglej|Akvileje]] leta 181 pr. n. št. je bil zelo razvit promet z vozovi, ki so vozili železovo rudo. Pomembna je bila keltska naselbina Navport (Vrhnika), kjer so morali plačati mitnino, da so lahko nadaljevali pot proti severovzhodu. Tudi iz železne dobe poznamo na Slovenskem redke najdbe cestišč: ulice iz Mosta na Soči in morda starejšo železnodobno cesto na najdišču Požarnice pri Družinski vasi na Dolenjskem.
 
Pravi razvoj cestnega omrežja pa se je začel v času širjenja Rimskega imperija na območje današnje Slovenije. Že v zbirki predpisov ''Lex duodecim tabularum'' ([[zakon dvanajstih plošč]]), ki so jo izdali 450 pr. n. št., zasledimo nekaj določil o cestah. [[Rimljani|Rimljanom]] so bili vzorniki pri gradnji cest [[Etruščani]] in [[Latini]], ki so že spretno gradili umetne ceste. Oba naroda sta namreč živela v živahnih trgovskih stikih z [[Grki]], [[Feničani]] in [[Kartažani]] na jugu [[Apeninski polotok|Apeninskega polotoka]], pa tudi z raznimi [[Iliri|ilirskimi]] in [[Kelti|keltskimi]] plemeni, zlasti z [[Noričani]] v Alpah. Stari Rim je razvil gradnjo in vzdrževanje cest na visoki ravni. Največja razsežnost cestnega omrežja je bila dosežena v 2. stoletju našega štetja, vrhunec razvoja pa sovpada z začetkom razširitve rimske vladavine v svetovno državo ter spremembo [[Rimska republika|republike]] v [[cesarstvo]] leta 30 našega štetja. [[Rimske ceste]] so imele kot spodnjo plast (spodnji ustroj) globoke cestne temelje iz drobljenega [[kamen|kamna]]. Tako so ceste ostale suhe, saj je voda odtekla iz drobljenca in ni postala blatna v [[glina|glinenih]] tleh. Na bolj uporabljanih poteh so bile še dodatne plasti, ki so vsebovale šeststranske sklepnike ali tlakovce, ki so zmanjšali dviganje prahu ter [[trenje]] koles. Tlakovci so omogočili rimskim vozovom zelo hitro potovanje, kar je zagotavljalo dobre povezave z rimskimi provincami. Podeželske ceste so bile pogosto tlakovane v smeri proti mestu, da so pridelki ostali čisti. V vozilih s konji so bile uporabljene prve oblike [[vzmet]]i in blažilnikov, ker prvotni tlakovci niso bili vedno natančno postavljeni.