Emona: Razlika med redakcijama

V prvih nekaj desetletjih so vodo zagotavljali številni vodnjaki, ki jih je opisoval že W. Schmid.<ref>Schmid 1913, str. 88.</ref> Med dosedanjimi izkopavanji so arheologi znotraj mestnega obzidja odkrili šest vodnjakov.<ref name=PG61>Plesničar-Gec 1999, str. 61.</ref> V 5. stoletju je mesto zgradilo vodovod, ki je zajel izvir na Šišenskem hribu in izvir Slatek pri [[Kamna gorica|Kamni gorici]]. Speljan je bil po pobočju ŠišenskgaŠišenskega hriba nad [[Vodnikova cesta, Ljubljana|Vodnikovo cesto]], nad staro šišensko cerkvijo mimo nekdanjega hotela Bellevue v Tivoliju in od tam mimo Opere v mesto.<ref>Šašel, 1960/61, str. 307.</ref> Ostanke drugega vodovoda so odkrili na območju Glinice, [[Postojnska ulica, Ljubljana|Postojnske ulice]] in [[Tobačna Ljubljana|Tobačne tovarne]].<ref>Schmid 1913, 88.</ref>

Pod vsemi cestami, ki so potekale v smeri vzhod-zahod, so bili speljani odtočni kanali – kloake. Začenjale so se na zahodnem robu najbolj zahodnih insul, pod vzhodnim obzidjem zapustile mesto in se pred njim stekale v odvodni kanal, ki ga je predvideval že W. Schmid,<ref>Schmid 1913.</ref> kasneje tudi M. Detoni in T. Rurent.<ref>Detoni in Kurent 1963.</ref> Kanal se je stekal v Ljubljanico, ki takrat ni bila regulirana in je tekla verjetno precej više kot sedaj. KloakeKloaka pod vzhodnim obzidjem potrjuje domnevo, da pred njim ni bilo obrambnega jarka. Kloake so bile zgrajene tako, da so dno izkopanega jarka utrdili s plastjo zbite gline ali mivke, na katero so položili strešno opeko ali zidake in jih zatesnili z glino ali malto. Na tako pripravljeno dno so iz lomljenega kamna in malte sezidali 60 do 150 cm visoke stranske stene, med katerimi je bilo 60 do 90 cm razmika. Notranja stran sten je bila zafugirana z malto, ponekod tudi ometana. Gornji deli kloak so bili obokani ali koničasti in zato zelo trdni.<ref>Plesničar-Gec 1996, str. 99.</ref> Njihovo trdnost dokazuje podatek, da so bile nekatere kloake v uporabi še na začetku 20. stoletja.<ref>Vahen 1986, str. 217-227.</ref>

V južnem, zamočvirjenem delu mesta, je bila gradnja kanalov, še osebejposebej v velikih globinah, težavna. V tem delu mesta so na dno kanala na zbito glino najprej položili hrastova bruna in nato nanje zidali stene kloake.<ref name=PG42/> Stranski kanali, ki so vodili do posameznih insul, so bili široki 50 cm in visoki do 50 cm. V kloake so se stekali 50 do 100 cm nad njihovim dnom. Zidani so bili iz kamna ali opeke, pokriti z opeko ali kamnitimi ploščami in običajno zafugirani z malto.<ref name=PG42>Plesničar-Gec 1999, str. 42.</ref> Do kloak so s cest vodili jaški, pokriti z velikimi enodelnimi ali dvodelnimi kamnitimi ploščami, v katerih so bile okrogle odprtine, zaprte s koničnimi kamnitimi čepi. Enega od jaškov je našel že W. Schmid na začetku ceste D, kar bi lahko pomenilo, da so bili zgrajeni za vstop v kloako in njeno čiščenje.<ref>Schmid 1913, sl. 12.</ref> Prvo kloako pod vzhodnim obzidjem je odkril P. Hitzinger,<ref>Hitzinger 1861, str. 46.</ref> kasneje pa so jih odkrili tudi na dvorišču SAZU,<ref>Plesničar-Gec 1975, str. 22.</ref> pod Emonsko cesto in arheološkem parku na Mirju.<ref>Plesničar-Gec 1968.</ref>