Anton Zdešar: Razlika med redakcijama

V [[Ljubljana|Ljubljani]] je stopil v [[Gradec|Gradcu]] v [[misijonar]]sko službo pri [[lazaristi]]h, kjer je končal redovno bogoslovno šolanje in bil 1896 [[Sveto mašniško posvečenje|posvečen]] v duhovnika. Na graški univerzi je 1904 [[doktorat|doktoriral]] z disertacijo ''De evolutionismo religioso'', nato predaval [[Verska resnica|dogmatiko]] na redovni šoli in deloval med graškimi Slovenci. Leta 1913 je postal prvi [[superior]] v [[Miren|Mirnu]] pri Gorici, se 1914 udeležil občnega zbora Misijonske družbe lazaristov v [[Pariz]]u, kjer pa so ga ob izbruhu [[prva svetovna vojna|1. svet. vojne]] internirali kot avstrjskega državljana. Leta 1917 se je vrnil v Ljubljano, bil 1919 imenovan za prvega ravnatelja novoustanovljene slovenske province usmiljenih sester, živel v porušenem samostanu v Mirnu, ga kot superior obnavljal, hkrati misijonaril po Goriškem, dokler Italijani niso dosegli, da je 1932 zapustil Miren. Prišel je v [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavijo]], bil med leti 1932–1935 predstojnik [[samostan]]a v [[Beograd]]u, 1938–1940 [[spiritual]] v [[Zavod svetega Stanislava|škofovih zavodih]] v [[Šentvid pri Ljubljani|Šentvidu pri Ljubljani]], nato voditelj usmiljenih sester v [[Radeče|Radečah]] pri Zidanem Mostu. Spomladi 1941 se je pred [[Tretji rajh|Nemci]] umaknil na Hrvaško. Umrl je v Jastrebarskem med bombardiranjem tik pred koncem vojne, ravno v času obiska nečaka [[Štefan Bastič|Štefana Bastiča]], ki ga je doletela ista usoda.