Anton Zdešar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
SportiBot (pogovor | prispevki)
nadomestitev lifetime
JGeoheli (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 15:
== Življenje in delo ==
Po končani ljudski šoli v [[Horjul]], klasični gimnaziji in začetem [[teologija|bogoslovju]]
V [[Ljubljana|Ljubljani]] je stopil v [[Gradec|Gradcu]] v [[misijonar]]sko službo pri [[lazaristi]]h, kjer je končal redovno bogoslovno šolanje in bil 1896 [[Sveto mašniško posvečenje|posvečen]] v duhovnika. Na graški univerzi je 1904 [[doktorat|doktoriral]] z disertacijo ''De evolutionismo religioso'', nato predaval [[Verska resnica|dogmatiko]] na redovni šoli in deloval med graškimi Slovenci. Leta 1913 je postal prvi [[superior]] v [[Miren|Mirnu]] pri Gorici, se 1914 udeležil občnega zbora Misijonske družbe lazaristov v [[Pariz]]u, kjer pa so ga ob izbruhu [[prva svetovna vojna|1. svet. vojne]] internirali kot avstrjskega državljana. Leta 1917 se je vrnil v Ljubljano, bil 1919 imenovan za prvega ravnatelja novoustanovljene slovenske province usmiljenih sester, živel v porušenem samostanu v Mirnu, ga kot superior obnavljal, hkrati misijonaril po Goriškem, dokler Italijani niso dosegli, da je 1932 zapustil Miren. Prišel je v [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavijo]], bil med leti 1932–1935 predstojnik [[samostan]]a v [[Beograd]]u, 1938–1940 [[spiritual]] v [[Zavod svetega Stanislava|škofovih zavodih]] v [[Šentvid pri Ljubljani|Šentvidu pri Ljubljani]], nato voditelj usmiljenih sester v [[Radeče|Radečah]] pri Zidanem Mostu. Spomladi 1941 se je pred [[Tretji rajh|Nemci]] umaknil na Hrvaško. Umrl je v Jastrebarskem med bombardiranjem tik pred koncem vojne, ravno v času obiska nečaka [[Štefan Bastič|Štefana Bastiča]], ki ga je doletela ista usoda.
 
Poleg poklicnega in organizacijskega dela je veliko pisal duhovnovzgojne [[članek|članke]], katere je začel objavlati v Beogradu. Knjižno pa je izšlo več njegovih del: predavanje ''Die wundertätige Medaille … ''(Gradec 1910); ''Kratko navodilo za pravo pobožnost do Matere božje … po nauku blaženega L. Grinjona'' (1912, s poročilom o vojnem razdejanju mirenskega gradu); ''Apostol krščanske ljubezni sv. Vincencij Pavelski'' (Gorica, 1934). Na zgodovinskem področje je posegel s knjigo ''Kratek obris zgodovine usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega'' (1937), v kateri je po virih natančno opisal začetke njihovega delovanja na Slovenskem, s tem rešil številne drobne podatke iz slovenske cerkvene in socialne zgodovine. Isto snov je pod drugim vidikom (s točno navedbo virov) obdelal v razpravi ''Cerkveno službeno skrbstvo za uboge pri nas'' (1940). Biografski sta študiji o horjulskem rojaku Gregrju Smrtniku-Töttingerju (1939) in knjiga ''Blaženi Justin De Jacobis'' (1940). Zdešarjeve zgodovinske in biografske spise odlikuje natančnost in pozornost do drobnih podatkov, iz katerih je sestavi prijetno pisan mozaik celote in bistveno obogati domačo zgodovinopisje.
 
==Viri==
* Palme mučeništva, Mohorjeva družba, Celje, 1994
== Zunanje povezave ==
*{{SBL|id=4715|avtor=Smolik Marijan|ime=Zdešar Anton}}