Stoicizem: Razlika med redakcijama

odstranjenih 5.025 zlogov ,  pred 5 leti
m
Kršenje avtorskih pravic- brisanje
(ods. Link FA/GA)
m (Kršenje avtorskih pravic- brisanje)
'''Stoicízem''' je smer [[helenistična filozofija|helenistične filozofije]], ki jo je ustanovil [[Zenon iz Kitija|Zenon Kitijski]] v [[Atene|Atenah]] v zgodnjem [[3. stoletje pr. n. št.|3. stoletju pr. n. št.]] Izkazala se je za priljubljeno in stanovitno [[filozofija|filozofijo]] ter imela pristaše po vsej [[Grčija|Grčiji]] in [[Rimski imperij|Rimskem imperiju]] od njene ustanovitve pa vse dokler niso po ukazu cesarja [[Justinijan I.|Justinijana I.]] leta [[529]] zaprli vse filozofske šole, ki se niso skladale s [[krščanstvo|krščansko]] vero. Osrednja stoicistična doktrina se ukvarja s kozmičnim [[determinizem|determinizmom]] in človeško svobodo, ter prepričanjem, da je vrlina ohranjati [[volja (filozofija)|voljo]], ki je v soglasju z [[narava|naravo]].
 
Stoicizem lahko razdelimo na tri obdobja:
* stara stoa (Zenon Kitijski, [[Persaj]], [[Ariston Hioški]], [[Sfer]], [[Kleant]], [[Hrizip]], [[Krates Maluški]], [[Diogen Babilonski]], [[Antipater Tarsuški]])
* srednje obdobje ([[Panetij]], [[Dardan Atenski]], [[Mnesarh Atenski]], [[Posidonij]], [[Diodot]], [[Gemin]], [[Antipater Tirski]], [[Atenodor Kananski]])
* pozna stoa ([[Seneka]], [[Kornut]], [[Mezonij Ruf]], [[Kleomed]], [[Epiktet]], [[Hieroklej]], [[Mark Avrelij]] )
 
Ta obdobja se lahko naprej razdelijo na pet faz, ki se medsebojno prekrivajo, saj vsaka od njih po svoje prikazuje, kaj pomeni biti stoik:
* prva generacija
* obdobje zgodnjih mislecev
* platonistično obdobje (srednji stoicizem)
* decentralizacija v prvem stoletju pr. n. š.
* imperialno obdobje
Nauk se je začel razvijati v [[stara Grčija|stari Grčiji]] in se nadaljeval v antičnem Rimu ter zatonil približno v [[2. stoletje|drugem stoletju našega štetja]]. Beseda stoicizem izvira iz besede stoa, kar pomeni ''stebrišče'' – v enem od atenskih templjev s poslikanimi stebri je namreč Zenon Kitijski okoli leta [[300 pr. n. št.]] ustanovil svojo šolo (stoa poikile – pisana veža).
 
Nauk grškega stoicizma je bil strogi [[materializem]] – [[duh]] in [[telo]] sta enotna (oboje je snovno-telesna [[substanca]]). Obstaja namreč samo tisto, kar je telesno. Nesnovnega značaja so samo [[prostor]], [[praznina]] in [[pomen]]i [[stavek|stavkov]]. V vsem pa deluje urejajoče [[načelo]], [[um]], [[usoda]], [[božanstvo]] (tudi snovne narave). Stoiški materializem istoveti [[bog]]a s [[svet]]om – če je namreč v vsem nekaj božanskega ali umnega, potem lahko trdimo, da je bog vse, in vse je bog (načelo [[panteizem|panteizma]]).
 
Stoiki so delili filozofijo na [[logika|logiko]], [[fizika|fiziko]] in [[etika|etiko]] (v logiki se je odlikoval predvsem Hrizip, ki je sestavil prvi aksiomatski stavčni račun). Zatrjevali so, da je ob rojstvu človekova [[duša]] kot nepopisana tabla, v katero se vtiskujejo zunanje stvari. Ti vtisi so predstave, ki zapuščajo v duhu [[spomin]]ske slike, te pa so temelj človekove izkušnje. K popolnemu dojemanju stvari pa pripomore šele um s svojimi postopki.
 
Kar se tiče fizike so stoiki verjeli, da sta [[snov|materija]] in duh eno, in da obstaja samo to, kar ima materijo. Tudi duša naj bi bila materialna, le da tako pretanjene [[snov]]i človek s svojimi grobimi [[čutilo|čutili]] ne more zaznati. Substanca sveta je pasivna materija, ki jo oživlja [[zakon]], bog, usoda, ki ji ni mogoče ubežati. Stoiki so bili torej deterministi: vse, kar se zgodi, se zgodi po nujnosti.
 
Stoiki boga niso pojmovali kot onostransko osebno bitje, ampak kot dejavno moč [[kozmos]]a. Temelj etike jim ni ugodje (kot npr. [[epikurejstvo|epikurejcem]]), ampak [[nagon]] po samoohranitvi. Od tod tudi izhaja njihovo najvišje etično pravilo: Živeti v soglasju s samim seboj, živeti v skladu z naravo.
 
Narava [[Vesolje|vesolja]] (kozmosa) in posameznikova narava se morata ujemati, to pa pomeni tudi živeti v skladu z [[razum]]om. Takšen način življenja je vrlina, ta pa sama po sebi zadostuje za blaženost (torej je samozadostna). Da bi jo dosegli, se moramo učiti, saj je znanje vrlina, ki ni samo teoretična, ampak tudi praktična. Cilj življenja stoika je torej odstraniti afekte, strasti, žalost in sočutje – s tem človek doseže brezstrastje oz. apatijo. Vsa čustva, ki niso umna je namreč treba odpraviti, ker so škodljiva. Poleg dobrega in zla so stoiki poznali še ravnodušnost kot nekakšno vmesno stanje.
 
Stoiki so odklanjali [[suženjstvo]]. Njihov ideal je bila [[utopija|utopična]] [[svetovna država]], kjer ne bi bilo nobene potrebe po [[nasilje|nasilju]] niti po čaščenju bogov. Vsak človek bi bil tako državljan sveta. Zunanjih dobrin stoiki niso cenili, tudi [[smrt]] jim je bila nekaj vsakdanjega, zato so pogosto sami končali svoje življenje.
 
Rimski stoicizem (okoli [[1. stoletje|1. stoletja]]) je bil usmerjen v praktično življenje in ga abstraktno teoretiziranje ni zanimalo - filozof naj bi bil zdravnik bolnih duš. Rimski stoiki so svarili pred razbrzdanostjo in uživaštvom [[Rim]]a, ki je napovedovalo njegov propad in prihod nove dobe.
 
[[Kategorija:Filozofske smeri]]
1

urejanje