Mihail Afanasjevič Bulgakov

Mihail Afanasjevič Bulgakov (rusko: Михаил Афанасьевич Булгаков) je bil ruski pisatelj, dramatik in prevajalec; * 15. maj 1891, Kijev, Ukrajina, 10. marec 1940, Moskva, Rusija.

Slika:Bulgakov.jpg

Mihail Bulgakov

Bulgakov velja za enega največjih satirikov ruske književnosti, njegov roman Mojster in Margareta pa sodi med največje literarne mojstrovine 20. stoletja.

Življenje

Rodil se je ruskim staršem v Kijevu v Ukrajini, njegov oče je bil profesor na kijevskem semenišču. Njegovi bratje so po državljanski vojni pristali v varnem Parizu, Mihail, ki se je v vojski priglasil kot zdravnik, pa je pristal na Kavkazu, kjer je sčasoma začel delati kot novinar. Kljub precej ugodnem statusu, ki ga je imel pod režimom Josifa Stalina, mu ni bilo dovoljeno obiskati bratov v Franciji. Leta 1913 se je poročil s Tatjano Lapa, leta 1916 pa diplomiral na medicinski fakulteti univerze v Kijevu. Do leta 1920 je delal kot zdravnik v okrožju Smolenska. Leta 1921 sta se z ženo preselila v Moskvo. Tri leta kasneje se je ločil in ponovno poročil z Ljubov Belozerskajo, leta 1932 pa se je poročil že tretjič. Njegova tretja žena je bila Jelena Šilovskaja, ki je bila Bulgakovu navdih za lik Margarete v njegovem znamenitem romanu Mojster in Margareta. Skupaj sta živela ob Patriarhijskih ribnikih v Moskvi (ki so tudi kraj dogajanja v romanu). V zadnjem desetletju svojega življenja je Bulgakov delal na omenjenem romanu, pisal igre, kritike in prevode ter dramatizacije številnih romanov. Bulgakov nikoli ni podpiral sovjetskega režima, v mnogih delih ga je zasmehoval in to je bil tudi razlog, da je morala večina teh del več desetletij čakati na objavo. Leta 1930 je v pismu Stalina prosil za dovoljenje za izselitev, Stalin mu je v telefonskem klicu prošnjo osebno zavrnil. V avtobiografiji in mnogih biografijah je navedeno, da je Bulgakov pismo napisal v obupu in da ga nikoli ni resnično nameraval poslati. Oblast ga je prav tako zavrnila v njegovi želji, da bi delal v gledališču in da bi lahko obiskal svojo družino v tujini. To ga je zelo prizadelo in pognalo v nepremišljena dejanja. Umrl je leta 1940 v Moskvi za posledicami dedne motnje ledvic.

Delo

Za časa življenja je bil Bulgakov najbolj znan po svojih igrah, ki jih je pisal za moskovsko Umetniško gledališče Konstantina Stanislavskega. Pravijo, da je bila Stalinu všeč drama Dnevi Turbinovih, ki je bila sicer predelava romana Bela garda. Njegova verjetno najboljša drama je bila Zarota svetohlincev oziroma Molière, ki jo v navedenem gledališču igrajo še danes. Že po tem, ko mu je bilo delo v gledališču prepovedano, je Bulgakov napisal groteskno komedijo Ivan Vasiljevič, ki govori o obisku Ivana Groznega v Moskvi 30. let 20. stoletja, pa tudi številne igre o mladih letih Stalina; to je Bulgakovu verjetno rešilo življenje v čistki leta 1937, ko so bili skoraj vsi književniki, ki niso podpirali režima likvidirani. Prozo je Bulgakov začel pisati v začetku 20. let; takrat je napisal roman Bela Garda, ki govori o družini oficirja bele garde med državljansko vojno v Kijevu. Prvi del je izšel leta 1925, v celoti pa je bil v Sovjetski zvezi objavljen šele leta 1966. Roman je Bulgakova pahnil v nemislot oblasti, in od takrat naprej mu ni vse do konca življenja ni bilo dovoljeno objavljanje proze (prepoved objave je prenehala šele leta 1962). Že pred tem je začel pisati zbirko novel s skupnim naslovom Zapiski mladega zdravnika, ki govori o njegovem zdravniškem delu med letma 1916 in 1919 in v kateri se že izoblikujejo nekatere značilnosti njegovega pisanja – preplet dokumentarnosti, avtobiografskih dogodkov in fikcije, ki občasno prehaja v fantastiko. Bulgakov je občudoval Herberta Georga Wellsa in tako začel v nekatera dela vključevati elemente znanstvene fantastike. Najbolj znani med takimi sta deli Usodna jajca in Pasje srce; obe sta prispevali k negodovanju sovjetskih oblasti.

Mojster in Margareta

Roman je objavila njegova žena šele leta 1966, trideset let po avtorjevi smrti. Gre za fantazijsko-satirični roman, ki je Bulgakovu zagotovil mesto med nesmrtnimi pisatelji. Knjiga je bila dostopna v ilegali kot samizdat (To so bili rokopisi, ki so se ročno razmnoževali, saj so imele oblati nadzor nad pisalnimi stroji.), preden je bila v cenzurirani izdaji objavljena v časopisu Moskva. Po mnenju mnogih je to najboljši sovjetski roman, ki je bil navdih za mnoga rekla v ruščini, kot npr.: »Rokopisi ne gorijo.« Motiv uničenega rokopisa je pomemben element v zgodbi, Bulgakov pa je v resnici moral po tem, ko je sam zažgal rokopis romana, ponovno napisati roman po spominu. Roman je večplastna kritika takratne sovjetske družbe v celoti, še posebej pa literarnih krogov. Začne se s Satanovim obiskom Moskve leta 1935, ko se ta pridruži pogovoru pesnika in kritika, ki razpravljata o obstoju Jezusa in hudiča. V romanu se prepletata dve zgodbi, moskovska in zgodba o Ješui-Jezusu in dogajanju pred njegvo obsodbo. Dogajanje se razvija z ves čas prisotno, prikrito kritiko korupcije, pohlepa, intelektualne omejenosti in preganjavice stalinistične Rusije. Kljub prepovedi je bil roman zelo bran in Bulgakova je posthumno umestil med največje ruske pisatelje.

Bibliografija

Romani in kratka proza

• Zapiski mladega zdravnika
• Zapiski na manšetah
• Nenavadne doktorjeve pustolovščine
• Rdeča krona
• V noč
• Bela garda
• Mojster in Margareta
• Vražji ples
• Pasje srce

Drama

• Dnevi Turbinovih
• Zojkino stanovanje
• Beg
• Adam in Eva
• Škrlatni otok
• Zadnji dnevi
• Zarota svetohlincev oziroma oz. Molière
• Batun

• Avtobiografija Gledališki roman