Wikipedija

Platon: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
wikificiraj, sklici
m wikifikacija
Vrstica 1:
{{drugipomeni}}
{{wikificiraj}}
{{brez sklicev}}
{| style="float: right;"
Vrstica 8 ⟶ 7:
|era = [[Antična filozofija]]
|color = #B0C4DE
|image = platoPlato Silanion Musei Capitolini MC1377.pngjpg
|image_caption = Platon, replika [[Silanion]]ovega kipa
|name = Platon (Πλάτων)
| birth_date = [[427 pr. n. št.]]
Vrstica 24 ⟶ 23:
'''Pláton''' ({{jezik-grc|Πλάτων}}: Plátōn), [[stari Grki|starogrški]] [[filozof]], * [[27. maj]] [[427 pr. n. št.]], [[Atene]], [[Grčija]], † [[347 pr. n. št.]], Atene.
 
Platon je bil [[Sokrat]]ov učenec, [[Aristotel]]ov učitelj ter ustanovitelj [[Akademija (Platon)|Akademije]] v Atenah. Bil pa je tudi začetnik filozofske smeri, ki nosi imepo njemu ime [[platonizem]]. Njegova dela so temelji današnje filozofije; v filozofiji ga uvrščamo v obdobje klasične grške filozofije.
 
== Življenje ==
 
Platon se je rodil na sedmi targelij (27.5. maj 427 pr. n. št.) na Ajgini. Pripadal je ugledni aristokratski družini, nekatere legende pa pravijo, da je bil [[Apolon]] njegov oče (Platonov rojstni dan sovpada z Apolonovim rojstvom). V mladostniških letih je bil deležen izbrane vzgoje, ki je temeljila na vzgoji telesa in razuma. Vzdevek Platon (Široki, Plečati - dobesedno Platon pomeni širokopleč) je dobil od svojega učitelja gimnastike, bodisi zaradi širokega čela, pleč, načina govora ali pa zaradi širine duha. Aristokrat Kritija (materin stric) je imel močan vpliv na Platonovo politično stališče. Platon je nekajkrat hotel sodelovati v politiki, vendar si je premislil ali pa ni imel uspeha. Na splošno je sicer cenil [[matematika|matematiko]], vendar je kazal največ zanimanja za [[umetnost]]; ukvarjal se je s slikarstvom[[slikarstvo]]m, pisal je pesmi (najprej ditirambe, potem napeve in tragedije). Nobeno od njegovih del iz maldosti ni ohranjeno, saj je vse zažgal; pravijo, da zaradi [[Sokrat]]ovega vpliva Sokrata.
[[slika:Socrates and Plato.jpg|thumb|left|Platon in Sokrat na srednjeveški upodobitvi]]
 
Čas Platonove mladosti je bil v obdobju zadnjega dela [[Peloponeška vojna|peloponeške vojne]] med [[Šparta|Šparto]] in Atenami. Po porazu Atencev se je vzpostavila nova demokracija, vendar s tem ni bilo konec prelivanja krvi. Oblast je Sokrata, katerega je Platon poimenoval ‘’najpravičnejši»najpravičnejši človek svojega časa’’časa«, obsodila na smrt. Sokrat je imel na Platona največji vpliv, zato je bila Sokratova smrt zanj zelo boleča; takrat pa je tudi spoznal, da je svet poln razpadajočih vrednot. Platon je bil ogorčen nad splošno izgubo moralnih vrednot v politiki in družbi, zato je zapustil Atene in prepotoval [[Sredozemlje]], obiskal [[Egipt]], južno [[Italija|Italijo]] in [[Sirakuze]]. Tu je želel prosvetliti tirana [[Dionizij Starejši|Dionizija Starejšega]], kar se je slabo končalo, saj ga je ta kot sužnja prodal špartanskim trgovcem, ki so ga odpeljali na Ajgino. Ta je bila z Atenami v vojni in njeni prebivalci so umorili vsakega Atenca, ki jim je prišel v roke. Vendar so Platona zaradi dostojanstvenega obnašanja - pred skupščino je molčal, ne da bi moledoval za življenje - (po najstarejšem izročilu) prodali nekemu revežu ali (po drugem izročilu) prijatelju Anikeridu, ki ga je osvobodil.
[[slika:Athens Plato Academy Archaeological Site 4.jpg|thumb|Ostanki Akademije v Atenah]]
 
Anikerid naj bi ga napotil v Atene, kjer je ustanovil filozofsko skupnost, imenovano Akademija. Akademija ni bila šolska ustanova v današnjem smislu, pač pa prostor svobodnega in ustvarjalnega miselnega sobivanja. Na začetku je poučeval na samem vadbišču, kasneje pa v hiši, kjer je živel v družbi mladih ljudi, ki so prihajali ne samo iz Grčije, temveč tudi iz tujih dežel; nekateri zaradi znanja, drugi pa so želeli pridobiti splošno izobrazbo ali se pripraviti na državno službo. Šola je bila narejena po [[Pitagorejstvo|pitagorejskem]] zgledu, vendar brez tajnih obredov in ritualov, učenci pa so svobodno prihajali in odhajali. Vzgajal je bodoče rodove filozofov ter tako omogočil nadaljevanje in razvoj filozofije. Za svoja predavanja ni zahteval plačila, temveč se je šola vzdrževala z rednimi prispevki učencev. Platon je svoje delo v Akademiji prekinil dvakrat, in sicer med letoma 366 in 365 ter 361 in 360 p. n. št., se je odzval na povabilo [[Dionizij Mlajši|Dionizija Mlajšega]] in odpotoval v Sirakuze. Pogajanja o spremembi sirakuške tiranije v humanejšo obliko oblasti so bila ponovno neuspešna. Platonov ideal o filozofu na prestolu je, čeprav le za kratek čas in za ceno lastnega življenja, uresničil Sirakužan Dion, eden od njegovih najljubših učencev. Razen Dionizija so Platona vabili tudi mnogi drugi kralji in državniki, da bi jim s svojimi nasveti pomagal pri vzpostavitvi boljše družbene ureditve.
 
Pred smrtjo je Platon blagroval tri reči; da se je rodil kot človek, da se je rodil kot Grk (Helen) in da je živel za časa Sokrata. Platon je umrl star 80 let, leta 347 pr. n. št. v Atenah. Pokopan je v bližini Akademije.
Vrstica 48 ⟶ 47:
# oblike ali ideje so večne, za razliko od sveta in stvari v njem, ki so minljivi.
 
== Dobra polisDržava ==
{{glavni|Država (Platon)}}
 
[[slika:P. Oxy. LII 3679.jpg|thumb|Fragment ''Države'']]
V svoji kritiki do obstoječih oblik vladavine je Platon zavrgel [[oligarhija|oligarhijo]], [[demokracija|demokracijo]] in [[tiranija|tiranijo]]. Idealna država, oblast najboljših (tj. [[aristokracija]]), naj bi bila zasnovana na razredni delitvi družbe ter podreditvi interesov posameznika v splošno korist skupnosti (države). Platon razlikuje tri razrede glede na dolžnost do skupnosti: [[trgovci|trgovce]] in [[obrtniki|obrtnike]], [[vojaki|vojake]] ali čuvaje ter vladajoče (modreci, filozofi). V procesu državne vzgoje in izbora naj bi duhovno najsposobnejše vzgajali za naloge, ki jih čakajo v [[teorija|teoriji]] in [[praksa|praksi]]. Voditeljski položaj kot »kralji filozofov« bi dosegli šele po vsestranskih preizkušnjah in po petdesetem letu starosti. Pri opravljanju dolžnosti za skupnost jih ne bi smela ovirati niti [[družina]] niti zasebna lastnina.
 
== Dela ==
 
=== Dialogi ===
Vsa Platonova dela, razen Apologije, so napisana v obliki dialoga, čeprav je v poznih spisih ta forma pretežno samo še zunanja ali pa, tako kot v Timaju, ohranjena le v uvodnem, pripravljalnem delu spisa, medtem, ko se spisi sami vse bolj približujejo neki vrsti traktata v obliki svojevrstnega didaktičnega napotila. Od kod in zakaj Platonu prav nujnost dialoga? Odgovor je navidez enostaven. Oblika in vsebina pri Platonu sploh nista ločljivi. To pomeni, da je po njegovi izkušnji mišljenje samo dialogično. Mišljenje določi Platon izrecno in vedno znova kot notranji brezglasni razgovor duše same s seboj, ki se razvija s pomočjo postopnih korakov vprašanja in odgovora. Edino v razgovoru je po Platonu ohranjena živost, to pomeni tudi odprtost svobode filozofiranja. Vse izrečeno in povedano
<nowiki> </nowiki>se naslavlja na tega in prav tega sogovorca, zahteva od njega napor poslušanja in razumevanja ter skuša pridobiti in doseči njegovo svobodno sprejemanje in strinjanje.
 
Ni jasno, za koga je Platon pisal svoje dialoge. Verjetno vseh ni pisal za isto bralstvo. Nekateri imajo zelo izdelan pripovedni okvir, tako imamo občutek, da naslavljajo na širše občinstvo, medtem ko najzahtevnejši spisi gotovo niso mogli računati na preproste bralce; nastajali so bolj za prijatelje in znance.
 
<nowiki> </nowiki>Tradicionalna razdelitev dialogov sicer sloni na posebni razlagi in razumevanju Platonove filozofije in notranji odvisnosti posameznih besedil, ki se lahko zdi poljubna ali neutemeljena, vendar to zaporedje ohranjajo kot častitljiv del izročila. Dialogi so torej tradicionalno razvrščeni takole:
 
-* Prva tetralogija: 1. Evtifron (Εὐθύφρων), 399 pr.n.št. 2. Apologija (Ἀπολογία Σωκράτους), 399 pr.n.št. 3. Kriton (Κρίτων) 4. Fajdon (Φαίδων),
-* Druga tetralogija: 5. Kratil (Κρατύλος), 369 pr.n.št. 6. Teajtet (Θεαίτητος), 369 pr.n.št. 7. Sofist (Σοφιστής) , 360 pr.n.št. 8. Politik (Πολιτικός),
-* Tretja tetralogija: 9. Parmenid (Παρμενίδης) 10. Fileb (Φίληβος) 11. Simpozij (Συμπόσιον) 385-370 pr. n.št. 12. Fajdros (Φαῖδρος), 370 pr.n.št.,
-* Četrta tetralogija: 13. Alkibiad Prvi (Ἀλκιβιάδης αʹ), 14. Alkibiad Drugi (Ἀλκιβιάδης βʹ) 15. Hiparh (Ἵππαρχος) 16. Tekmeca v ljubezni (Ἐρασταί),
-* Peta tetralogija: 17. Teag (Θεάγης) 18. Harmid (Χαρμίδης) 19. Lahes (Λάχης) 20. Lizis (Λύσις),
-* Šesta tetralogija: 21. Evtidem (Εὐθύδημος), 384 pr.n.št. 22. Protagora (Πρωταγόρας) 23. Gorgija (Γοργίας), 380 pr.n.št. 24. Menon (Μένων),
-* Sedma tetralogija: 25. Hipija Večji (Ἱππίας μείζων), 390 pr.n.št. 26. Hipija Manjši (Ἱππίας ἐλάττων), 27. Ion (Ἴων) 28. Meneksen (Μενέξενоς),
-* Osma tetralogija: 29. Klejtofont (Κλειτοφῶν) 30. Država (Πολιτεία), 380 pr.n.št. 31. Timaj (Τίμαιος), 360 pr.n.št. 32. Kritija (Κριτίας),
-* Deveta tetralogija: 33. Minos (Μίνως) 34. Zakoni (Νόμοι) 35. Epinomis (Ἐπινομίς) 36. Pisma (Ἐπιστολαί).
 
Vsa našteta dela so bila prevedena v slovenščino in izdana leta 2009 v zbirki petih knjig z naslovom ''Zbrana dela/ Platon'' (prevod in spremna beseda [[Gorazd Kocijančič]]). G. Kocijančič je tudi podal svoj komentar na besedila.
 
=== Ideje ===
Platon je zagovarjal obstoj netelesnega sveta idej. Svet, ki ga zaznamo, pa naj bi bil le posnetek idej. Po njegovem naj bi duša težila k nadčutnemu svetu, medtem pa jo telo samo ovira. S tem je nasprotoval razmišljanju Grkov, ki so bili naklonjeni svojim telesom. Imenoval je tudi tri glavne kreposti: modrost kot krepost mišljenja, srčnost kot krepost volje ter preudarnost kot sposobnost najti mero med uživanjem in askezo; končno so vse tri kreposti v ravnosvesju s pravičnostjo. Ideja naj bi bila netelesna neodvisna bitnost in tako ne more biti določena niti časovno niti prostorsko. Takšne ideje naj bi bile večne ter naj bi obstajale že od nekdaj.
 
Ideja (grško Idea, pogosto Eidos, redko Ousia) je od človekovega spoznanja neodvisna bitnost, sicer netelesna in s tem časovno in prostorsko nedoločljiva. Ideje pri Platonu obstajajo nasebno in so neminljive. Beseda idea, tako kot beseda eidos, etimološko izvira iz [[indoevropski prajezik|indoevropskega]] korena *id s pomenom »videti«.
 
Bistveno je vprašanje, ali je Platon res, kakor to velja že od Aristotela sem, postavljal ideje kot nekaj obstoječega po sebi ali oddvojenega od stvari samih. Dalje, kako in kako dobesedno gre razumeti njegove emfatične trditve , da so njene ideje večne, negibne, same v sebi iste, itd.? Končno, ali ideje res tvorijo posebno področje, tisti znani “svet idej”, ki je menda od “našega” sveta konkretnih čutnih stvari in bivajočih popolnoma različen in oddvojen?
 Tri bistvena dejstva nas silijo v skrajno opreznost pred morebitnim hitrim odgovorom na postavljena vprašanja. ▼
 
▲ Tri bistvena dejstva nas silijo v skrajno opreznost pred morebitnim hitrim odgovorom na postavljena vprašanja.
-Prvo, že v Sofistu je Platon podvrgel koreniti kritiki “prijatelje idej” z njihovim glavnim navkom o povsem negibnih, stalnih idejah, kakor se je že pred tem v Parmenidu distanciral od razumevanja idej kot “onostranskih” in od “našega sveta” oddvojenih. ▼
 
-Drugo,  ideje so pri Platonu od samega začetka figurirale v množini in v skupnosti druga z drugo. V Sofistu je sama njihova bit , tisto, po čemer one sploh so, določena kot “splet” in “skupnost”. Z drugimi besedami, tudi ideje niso neka bivajoča po sebi: - odnos do drugih in ostalih je pogoj njihove lastne biti. Tudi ideje so torej na nek način relativne. ▼
▲-* Prvo, že v '''Sofistu''' je Platon podvrgel koreniti kritiki “prijatelje»prijatelje idej”idej« z njihovim glavnim navkom o povsem negibnih, stalnih idejah, kakor se je že pred tem v '''Parmenidu''' distanciral od razumevanja idej kot “onostranskih”»onostranskih« in od “našega»našega sveta”sveta« oddvojenih.
-Tretje, ideje so v težko ugotovljivem, vsekakor pa bistvenem notranjem odnosu do neke izjemne ideje, tiste, ki jo Platon omenja samo na enem, vendar zato vsekakor osrednjem mestu, v Politeji – ideje do dobrgea. Kakšen je točno odnos te enkratne ideje dobrega do vseh ostalih, o tem Platon ne daje jasnejše določbe. Gotovo pa je, da je skrajno vprašljivo vsako dojemanje idej kot nekakšnih absolutnih in za sebe obstoječih, oddvojenih negibnih in neutemeljivih bitnosti, nekakšnih postvarelih , hipostaziranih pojmov, kakor se to najpogosteje razume.▼
▲-* Drugo,  ideje so pri Platonu od samega začetka figurirale v množini in v skupnosti druga z drugo. V '''Sofistu''' je sama njihova bit , tisto, po čemer one sploh so, določena kot “splet”»splet« in “skupnost”»skupnost«. Z drugimi besedami, tudi ideje niso neka bivajoča po sebi: - odnos do drugih in ostalih je pogoj njihove lastne biti. Tudi ideje so torej na nek način relativne.
▲-* Tretje, ideje so v težko ugotovljivem, vsekakor pa bistvenem notranjem odnosu do neke izjemne ideje, tiste, ki jo Platon omenja samo na enem, vendar zato vsekakor osrednjem mestu, v ''Politeji'' – ideje do dobrgea. Kakšen je točno odnos te enkratne ideje dobrega do vseh ostalih, o tem Platon ne daje jasnejše določbe. Gotovo pa je, da je skrajno vprašljivo vsako dojemanje idej kot nekakšnih absolutnih in za sebe obstoječih, oddvojenih negibnih in neutemeljivih bitnosti, nekakšnih postvarelih , hipostaziranih pojmov, kakor se to najpogosteje razume.
 
=== Duša ===
O nobenem posameznem Platonovem filozofemu se v tisočletnih razpravah o njegovi filozofiji ni toliko in tako intenzivno diskutiralo kot o nauku o nesmrtnosti duše. Pri tem se je vedno znova postavljalo vprašanje – ki se ga seveda vodili izključno interesi eventuelnega usklajevanja s [[krščanstvo|krščansko ]] dogmatiko – ali je bilo v tem nauku govora prav o individualni osebni duši. Seveda se je pri tem metodično pozabljalo, da ne samo Platon, ampak noben Grk njegove dobe ni imel izgrajenega pojma kake individualne osebnosti, v našem smislu beside, tj. pojma, ki je postal možen šele s pojavom krščanstva, čeprav je bil do neke mere pripravljen že v zgodnjem [[neoplatonizem|neoplatonizmu]].
 
Vse, kar je Platon bistvenega povedal o duši, , je povedal izključno z mitom[[mit]]om. Edini poskus, da se pokaže nekaj bistvenega o naravi duše, najprej nujnost njene nesmrtnosti s pomočjo svojevrstnega dialektičnega izpeljevanja. Mit je pri Platonu najprej, kot je nekoč lepo rekel K. Reinhardt, zgodovina in zgodba izvenčasovnega dogajanja in kozmičnega življenja duše. Na način mita je Platon spregovoril o “onstranstvu” »onstranstvu«, o življenju duš po smrti  in pred ponovno izbiro življenja, o neutemeljivi in nerazložljivi svobodi tega izbiranja, o spominjanju na ono, pred tem življenjem videno kot pravi naravi vsakega, posebno filozofskega spoznanja.
Celotni Platonov  nazor o duši kulminira po eni strani v poznih dognanjih o bistvu duše kot počelu gibanja iz sebe, v Fajdonu in posebni Zakonih, po drugi strani mitično predstavljenem nauku o konstituciji, o zgradbi duše sveta v Timaju. Obadva nauka še danes nista zadostno razložena in pojasnjena in interpretativno produktivno prisvojena.▼
 
▲Celotni Platonov  nazor o duši kulminira po eni strani v poznih dognanjih o bistvu duše kot počelu gibanja iz sebe, v ''Fajdonu'' in posebniposebnih ''Zakonih'', po drugi strani mitično predstavljenem nauku o konstituciji, o zgradbi duše sveta v ''Timaju''. ObadvaOba nauka še danes nista zadostno razložena in pojasnjena in interpretativno produktivno prisvojena.
 
=== Nauk o dveh svetovih ===
Skozi vsa Platonova dela, od ''Fajdona'' pa vse do ''Timaja'' se kot konstanta, ki je ni mogoče zaobiti, vleče ostro in na oko nepremostljivo razdvajanje postajajočega, torej nastajajočega in izginjajočega na eni strani in tega, kar je, samega bivajočega na drugi strani. Nauk o dveh oddvojenih in med seboj nezdružljivih področjih, čutnem in miselnem, senzibilnem in noumenalnim pripada skupaj z naukom o idejah skozi vso zgodovino filozofije samemu, kot pravimo, jedru običajno razumljivega platonizma.
 
=== Platonova telesa ===
[[Bog]] je inteligibilna krogla povsod prisotnega središča in nedosegljivih meja. Ta definicija izenačuje Boga, popolno bitje, s popolnim [[geometrijsko telo|geometrijskim telesom]]. Boga lahko dojame samo um, saj je popoln – kot krogla med telesi. Njegovo središče je povsod, kar pomeni, da je njegova božanska bit povsod prisotna, prostorsko pa se razteza v neskončnost.
 
Ta definicija izenačuje Boga, popolno bitje, s popolnim geometrijskim telesom. Boga lahko dojame samo um, saj je popoln – kot krogla med telesi. Njegovo središče je povsod, kar pomeni, da je njegova božanska bit povsod prisotna, prostorsko pa se razteza v neskončnost.
Če je v krogli mogoče prepoznati bistvo božanskega, potem je to geometrijsko telo merilo tistim telesom, ki so manj popolna. Krogli se najbolj približajo t. i. Platonova telesa ali 'Kozmične figure'. Teh teles je 5: [[tetraeder]], [[heksaeder]], [[oktaeder]], [[dodekaeder]] in [[ikozaeder]]. Telesa imajo nekatere lastnosti krogle, saj so omejena z enakimi ploskvami, katerih koti in robovi so med seboj enaki, ploskve, robovi in vrhovi pa so med seboj v enakem odnosu glede na središče.
 
Telesa in njihovo pravilo računanja (medsebojne odvisnosti notranjih veličin) je odkril [[Pitagora]], zato je njihovo pravo poimenovanje pravzaprav 'Pitagorova telesa'. Pozneje je Platon v svojem delu ''Timaj'' podrobno opisal 'Pitagorova telesa' in jih vključil v ''Elemente Pitagorove slike o svetu''. Tako so telesa še danes poznana pod imenom 'Platonova telesa'. 
-* Tetraeder je omejen s štirimi [[enakostranični trikotnik|enakostraničnimi trikotniki]]. Njegova prostornina je glede na površino najmanjša, po Platonu pa predstavlja [[ogenj]].
-* Heksaeder tvori šest kvadratov. Je telo, ki ima po Platonu 'najvarnejše osnove', zato predstavlja stabilno zemljo.
 -* Oktaeder omejuje osem enakostraničnih trikotnikov. Če bi se ujel med dve nasprotni oglišči, lahko svobodno rotira. Po Platonu predstavlja zrak.
-Ikozaeder je omejen z dvajsetimi enakostraničnimi trikotniki. Njegova prostornina je glede na površino največja in po Platonu predstavlja vlažnost oziroma vodo.
-Dodekaeder* Ikozaeder je omejen z dvanajstimidvajsetimi enakostraničnimi peterokotnikitrikotniki. PredstavljaNjegova univerzum,prostornina njegovihje dvanajstglede ploskevna papovršino največja in po Platonu predstavlja dvanajst 'zodiakalnihvlažnost znamenj'oziroma (horoskop)vodo.
* Dodekaeder je omejen z dvanajstimi [[Enakostranični petkotnik|enakostraničnimi petkotniki]]. Predstavlja univerzum, njegovih dvanajst ploskev pa po Platonu predstavlja dvanajst [[Zodiak|zodiakalnih znamenj]] (horoskop).
 
=== Kronološki pregled ===
Vrstica 148 ⟶ 151:
 
== Pomen in vplivi ==
[[[[slika:Sanzio 01 Plato Aristotle.jpg|thumb|Platon (levo) in Aristotel na znameniti [[Raffaello Santi|Raffaellovi]] freski ''[[Atenska šola]]'']]
S svojo filozofijo je Platon odprl veliko vprašanj, na veliko večino le-teh pa je podal tudi odgovore. Med drugim je usvaril tudi novo filozofsko smer - platonizem. Nekatera njegova dela so se po zaslugi [[Bizantinsko cesarstvo|Bizanca]] ohranila v rokopisih, ohranilo se je 43 spisov. Zapisal je tudi nekaj modrosti, ki se jih je naučil od Sokrata, kiin jih ta ni zapisal.
Platonov najpomembnejši učenec je bil Aristotel, vendar je ta kmalu zapustil akademijo in ustvaril lastno filozofijo. Platon je s svojo filozofijo odprl več vprašanj kot kateri koli drugi filozof, sam pa je na večino le-teh tudi podal odgovore. Ker njegov učitelj Sokrat ni ničesar zapisal, je Platon ostalim želel zapustiti del učiteljeve modrosti, ki je bil sam deležen. Njegova dela so se ohranila v številnih rokopisih, pod njegovim imenom pa je danes 43 spisov. V Apologiji (Sokratovem zagovoru) je pokazal, da obtožnica Sokrata ne drži in da je posledica globokega sovraštva. Ali je Apologija poročilo o Sokratovem zagovoru ali pa je le umetniško delo, nikoli ne bomo vedeli, vendar je odgovor verjetno tak: ni ne eno ne drugo, je hkrati umetniško ter zgodovinsko delo.▼
 
▲Platonov najpomembnejši učenec je bil [[Aristotel]], vendar je ta kmalu zapustil akademijo in ustvaril lastno filozofijo. Platon je s svojo filozofijo odprl več vprašanj kot kateri koli drugi filozof, sam pa je na večino le-teh tudi podal odgovore. Ker njegov učitelj Sokrat ni ničesar zapisal, je Platon ostalim želel zapustiti del učiteljeve modrosti, ki je je bil sam deležen. Njegova dela so se ohranila v številnih rokopisih, pod njegovim imenom pa je danes 43 spisov. V ''Apologiji'' (Sokratovem zagovoru) je pokazal, da obtožnica Sokrata ne drži in da je posledica globokega sovraštva. Ali je ''Apologija'' poročilo o Sokratovem zagovoru ali pa je le umetniško delo, nikoli ne bomo vedeli, vendar je odgovor verjetno tak: ni ne eno ne drugo, je hkrati umetniško ter zgodovinsko delo.
== Citati ==
"Nič ni dobro ali slabo, razen dveh stvari; modrost, ki je dobra in nevednost, ki je slaba."▼
 
== Izbrani citati ==
»Z dotikom ljubezni vsakdo postane pesnik.« ▼
{{wikinavedek}}▼
 
▲"* »Nič ni dobro ali slabo, razen dveh stvari; modrost, ki je dobra in nevednost, ki je slaba."«
»Dobri ljudje ne potrebujejo zakonov da bi delovali odgovorno; medtem, ko slabi ljudje vedno znajo zaobiti zakone.«▼
▲* »Z dotikom ljubezni vsakdo postane pesnik.«
 
▲* »Dobri ljudje ne potrebujejo zakonov da bi delovali odgovorno; medtem, ko slabi ljudje vedno znajo zaobiti zakone.«
* »Pametni ljudje govorijo, ker imajo nekaj za povedati; neumni, ker morajo reči nekaj.«
 
* »Ljubezen je resna duševna bolezen.«
* »Razmišljanje: pogovarjanje duše same s sabo.«▼
 
▲»Razmišljanje: pogovarjanje duše same s sabo.«
 
== Opombe in sklici ==
{{opombe|2}}
 
== Glej tudi ==▼
* [[Platonov nauk o votlini]]▼
* [[platoniki]]▼
* [[seznam starogrških filozofov]]▼
* [[Platonova Akademija]]
 
== Viri ==
Vrstica 177 ⟶ 172:
* Kocijančič, G. 2005. Platon: Zbrana dela II. Celje: Mohorjeva družba.
* Kovačič, J. 2010. Platon spoznanje. [internet]. [citirano 31.10.2014]. Dostopno na: https://intranet.gimb.org/ucitelji/mesta_uciteljev/JaniKovacic-filozofija/Shared%20Documents/Forms/AllItems.aspx?RootFolder=%2fucitelji%2fmesta%5fuciteljev%2fJaniKovacic%2dfilozofija%2fShared%20Documents%2fAntika%20%2d%20Sokrat%2c%20Platon%2c%20Aristotel&FolderCTID=&View=%7b17C63B0C%2d89EC%2d4DA7%2d912E%2d5856DA117CD2%7d.
* Plato. [internet]. [citirano 5.1.2015]. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Plato.
* Plato (427-347 B.C.E.). [internet]. [citirano dne 5.1.2015]. Dostopno na: http://www.iep.utm.edu/plato/.
* Platon. [internet]. [citirano 31.10.2014]. Dostopno na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Platon.
* Platon in Akademija. [internet].[citirano 2.12.2014]. Dostopno na: http://www.akropola.org/clanki/clanek.aspx?lit=297.
* Platonova telesa - geometrija magije. [internet]. [citirano dne 7.3.2015]. Dostopno na: http://www.akropola.org/zanimivosti/zanimivost.aspx?id=41
* Sovre, A. Platon: Apologija Kriton. 1967. Ljubljana: Mladinska knjiga.
* Sovre, A. Platon: Simposion in Gorgias. 1960. Ljubljana: Slovenska matica.
 
▲== Glej tudi ==
▲* [[Platonov nauk o votlini]]
▲* [[platoniki]]
▲* [[seznam starogrških filozofov]]
 
== Zunanje povezave ==
{{Kategorija v Zbirki|Plato}}
▲{{wikinavedek}}
{{Wikislovar}}
{{ikona sl}}
Vrstica 194 ⟶ 192:
* [http://plato.stanford.edu/entries/plato/ Stanford Encyclopedia of Philosophy - Plato]
 
 
{{DEFAULTSORT:Platon}}
{{Normativna kontrola}}
[[Kategorija:Rojeni leta 427 pr. n. št.]]
[[Kategorija:Umrli leta 347 pr. n. št.]]
 
[[Kategorija:Starogrški filozofi]]
[[Kategorija:Platon|*]]|}▼
[[Kategorija:Dialektika]]
[[Kategorija:Ljudje, po katerih so poimenovali žival]]
[[Kategorija:Ljudje, po katerih so poimenovali asteroid]]
▲[[Kategorija:Platon|*]]|}
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Platon«