Bernhard Riemann: Razlika med redakcijama

Pri desetih letih ga je učil aritmetike in geometrije strokovni učitelj starejših razredov Schulz. Bil je precej dober pedagog. Kmalu je videl, da je deček našel še boljše rešitve od njega. Leta [[1840]] je Riemann odšel k babici v [[Hannover]], kjer se je vpisal v [[licej]], v svojo prvo [[gimnazija|gimnazijo]], v višji tretji razred. Tukaj je bil zelo osamljen. Zaradi njegove bojazljivosti so ga posmehovali sošolci. Moral se je obrniti vase. V šoli je sicer postajal vedno boljši, vendar ga to ni razveseljevalo. Največ veselja je videl v tem, da je z majhno žepnino kupoval ničvredne darove za rojstne dneve svojim staršem, bratu in sestram. Nekoč je za starše sam izdelal enkraten [[svetovni koledar|večni koledar]].

 

 

Dve leti po smrti babice so ga leta [[1846]] premestili v gimnazijo (Johanneum) v [[Lüneburg]]u. Tu je bil blizu doma in je zelo rad pobegnil v okrilje doma. Ta leta v srednji šoli so mu bila najsrečnejša. Hoja med gimnazijo in Quickbornom je zahtevala precej moči. Navkljub materini zaskrbljenosti zaradi morebitne izčrpanosti, je nadaljeval z napori, saj si je želel biti čimvečkrat doma. Že v gimnaziji je pokazal težnje k smotrnosti in popolnosti, kar bo pozneje zaviralo objavljanje njegovih znanstvenih del. Ta motnja, če ji lahko tako rečemo, mu je v začetku pri pismenih vajah delala težave in je dvomil, če bo izdelal. Takšen značaj je kasneje botroval končni obliki njegovih dveh mojstrovin. Za enega od njiju je celo [[Carl Friedrich Gauss|Gauss]] izjavil, da je popolno. Stvari so se poboljšale, ko ga je Seyffer, učitelj [[hebrejščina|hebrejščine]], povabil v lastno hišo kot internatskega dijaka in mu pomagal izboljšati znanje [[Jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezika]] in [[slovnica|slovnice]].