Đuro Daničić: Razlika med redakcijama

Kot četrti sin novosadskega duhovnika Jovana Popovića in žene Ane, se je Đuro Daničić rodil v Novem Sadu. Gimnazijo je sprva obiskoval v rojstnem kraju, potem pa v [[Bratislava|Bratislavi]], kjer ga je učil znani slovaški filolog [[Ľudovít Štúr]]. Na [[Univerza na Dunaju|Univerzi na Dunaju]] je študiral pravo. Svoja prva avtorska dela je objavil leta 1845 pod imenom Đuro Daničić, po [[Senj|Senjskem]] [[Uskoki|Uskoku]], junaku iz narodne pesmi. Po vzoru [[Vuk Karadžić|Vuka Karadžića]] in [[Franc Miklošič|Franca Miklošiča]], je začel s študijem filologije. Leta 1856 je postal knjižničar v beograjski Narodni knjižnici, 1859 pa profesor na Univerzi v Beogradu. Njegovo delo v knjižnici je temeljilo predvsem na iskanju srbskih knjig ter knjig o srbskem jeziku in narodu. Leta 1886 je bil povabljen v Zagreb, kjer je opravljal delo sekretarja na [[Hrvaška akademija znanosti in umetnosti|Hrvaški akademiji znanosti in umetnosti]], takrat imenovana [[Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti]] (JAZU). Leta 1877 je na Akademiji sodeloval pri izdelovanju slovarja z naslovom ''Hrvaški ali Srbski slovar JAZU''. Največjo vlogo je imel predvsem pri izdelavi prve izdaje. Njegov vpliv na srbsko jezikoslovje in semantiko kaže dejstvo, da so že mesec po odpravi prepovedi Vukovega pravopisa vsi pismeni srbiSrbi poznali nov pravopis. Umrl je med delom v Zagrebu, leta 1882, pokopan pa je bil na pokopališču ob cerkvi Sv. Marka v Tamšajdanu, Srbijav Srbiji. V njegov spomin je bila zgrajena osnovna šola Đura Daničić, ki se nahaja v [[Beograd|Beogradu]].

Daničić je imel v srbskem jeziku, pravopisu in dialektologiji oz. narečjeslóvju veliko vlogo. Pri opisu jezika se je ravnal predvsem po predhodnih idejah Vuka Karadžića. Njegov prevod ''[[Stara zaveza|Stare zaveze]]'' iz germanskih jezikov je vplival tudi na razvoj hrvaške književnosti. Kot študent filologije na [[Dunaj]]u je kasneje z Vukom Karadžićem leta 1847 prevedel ''[[Nova zaveza|Novo zavezo]]'', ki je postala zelo znana, predvsem po zaslugi Biblijskega društva, ki je delo oglaševalo in prodajalo po dostopni ceni. Čeprav Daničićevo izdajo pri obredih v srbski pravoslavni cerkvi uporabljajo še danes, prevoda katoliška in pravoslavna cerkev nikoli nista uradno potrdili. Isto leto je Daničić objavil ''Rat za srpski jezik i pravopis,'' v katerem je zavrgel jezikoslovne ideje svojega večnega nasprotnika Miloša Svetića in s primerjalno metodo podkrepil veljavnost Karadžićevega fonološkega pravopisa. Opis gramatičnega jezika je kasneje objavil tudi v delih: ''Mala srpska gramatika'' (1850), ''Srpska sintaksa'' (1858), ''Oblici srpskoga ili hrvatskoga jezika'' (1872), ''Istorija oblika srpskoga ili hrvatskoga jezika'' (1874), ''Osnove srpskoga ili hrvatskoga jezika'' (1876) in ''Korijeni u hrvatskom ili srpskom jeziku''( 1877). Leta 1857 je objavil delo z naslovom Razlike med srbskim in hrvaškim jezikom'', kjer je hrvaščino opisal kot [[Čakavščina|Čakavščino]], in za to prejel veliko kritik.''