Lawrence Venuti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 8:
Lawrence Venuti se je rodil v Filadelfiji. Maturiral je na Temple University. Dolgo časa je živel v [[New York|New Yorku]], kjer je leta 1980 doktoriral iz angleščine na [[Univerza Columbia|univerzi Columbia]]. Istega leta je prejel nagrado [[Renato Poggioli|renato poggioli]] za italijanski prevod romana Barbare Alberti z naslovom Delirium.
Venuti je trenutno profesor angleščine na Temple University. Prav tako je kot gostujoči profesor predaval na različnih univerzah: Penn (University of Pennsylvania), [[Univerza Princeton|Princeton]], [[Univerza Columbia|Columbia]], University of Trento, University of Mainz, Bernard College in Queen's University Belfast.
Je član uredniškega oziroma svetovalnega odbora ''Reformation: The Journal of the Tyndale Society'', ''The Translator: Studies in Intercultural Communication'', ''TTR: Traduction, Terminologie, Redaction'', ''Translation Studies'', ''Target: An International Journal of Translation Studies in Palimpsestes''. Urejal je posebne izvode častnikov posvečene prevodu in manjšinam (''The Translator'' , leta 1998) ter prevodu
Leta 2007 je prejel nagrado [[Guggenheim Fellowship]] za svoj prevod poezije in proze Giovannija Pascolija.
Vrstica 17:
Venuti se je osredotočil na teorijo in prakso prevajanja. Velja za eno najizrazitejših figur moderne teorije prevajanja in pogosto zagovarja stališča, ki se precej razlikujejo od večine teoretikov. Kritiziral je dejstvo, da je prevajalec prepogosto nevidna figura. S prevajalsko kritiko se ukvarja že od začetka svoje kariere.
Njegovo ključno delo ''The translator's Invisibility: A History of Translation'' je ob objavi sprožilo številne debate. V knjigi govori
==''The Translator's Invisibility: A History of Translation''==
Knjiga opisuje zgodovino predavanja od 17. stoletja od današnjega časa. Venuti z besedo »nevidnost« opisuje prevajalčevo stanje in delovanje v sodobni anglo-ameriški družbi. Nanaša se na dva fenomena: iluzijo govora, ki jo prevajalec doseže z manipulacijo angleščine ter način branja in ocenjevanja prevodov, ki že dolgo prevladuje v VB, ZDA ter tudi drugih kulturah. Slednji se v veliki meri osredotoča na tekočnost in lahkotnost branja besedila in ugotavlja ali je razvidno, da gre za prevod ali pa prevod ustvarja videz originala. Iluzija prosojnosti je posledica prevajalčevega truda da zagotovi učinek tekočega govora in s tem lahkotno branje. Ta iluzija prikriva številne pogoje, pod katerimi je prevod nastal. Prvi pogoj je prevajalčevo nujno posredovanje v prevod. Večja je tekočnost prevoda, nevidnejši je prevajalec in vidnejši avtor besedila ter sporočilo, ki ga ta želi prenesti. Ocene kritikov kažejo, da je večina komentarjev vezanih na tekočnost, medtem ko so zanemarjena nekatera druga vprašanja (morda pomembnejša) vezana na točnost prevoda, kdo je ciljna publika, kakšna je ekonomična vrednost prevoda na trenutnem tržišču, kakšna je povezava z literarnimi trendi v angleščini in kakšno mesto ima prevod v prevajalčevi karieri.
==Dela==
|