Asmara: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m tn, slog |
+ |
||
Vrstica 91:
Konec 19. stoletja je [[Kraljevina Italija]] v tekmi z drugimi [[kolonializem|kolonialnimi]] velesilami pričela osvajati ozemlja na [[Afriški rog|Afriškem rogu]]. Prevzeli so nadzor nad obalnimi mesti, v višavjih v notranjosti pa so naleteli na odpor, dokler jim ni etiopski cesar [[Menelik II.]] s sporazumom podelil tega ozemlja v zameno za orožje.<ref name="EncAfr"/> To je bila prva italijanska kolonija in [[Benito Mussolini|Mussolini]] je imel zanjo grandiozne načrte, kjer bi vsem prikazal, da [[fašizem]] kot družbeni red deluje. Leta 1889 so prispeli v Asmaro in jo pričeli utrjevati kot bazo za kasnejše osvajanje Etiopije. Kraj je imel takrat približno 5000 prebivalcev, ki se jim je pridružilo 800 Evropejcev. Leta 1896 pa je etiopski general [[Ras Alula]] zadal Italijanom hud poraz, ki je zatrl njihove ambicije po velikem afriškem imperiju. Po sklenitvi miru z Etiopijo se je kolonialna strategija v Asmari preusmerila z osvajanja v konsolidacijo. Leta 1899 so Italijani določili Asmaro za glavno mesto kolonije in jo pričeli razvijati kot nekakšen kolonialni laboratorij.<ref name="Locatelli2009">{{navedi knjigo |last=Locatelli |first=Francesca |year=2009 |chapter=Beyond the Campo Cintato: Prostitutes, Migrants and 'Criminals' in colonial Asmara (Eritrea), 1890–1941 |title=African Cities: Competing Claims on Urban Spaces |editor-last1=Locatelli |editor-first1=Francesca |editor-last2=Nugent |editor-first2=Paul |publisher=BRILL |pages=219–240 |isbn=9789004162648}}</ref>
Na prelomu stoletja je tako mesto doživelo hiter razvoj. Zgrajena je bila železniška povezava z Massawo in ceste do drugih delov države, v samo Asmaro pa je Mussolini usmeril ogromno denarja da bi zgradil sodobno mesto. Leta 1908 je bil predstavljen prvi [[urbanizem|urbanistični]] načrt, ki je razdelil mesto na štiri dele, razmejene z avenijami: središče (''Campo cintato'') za Evropejce, drugi mešani del za arabske in indijske trgovce ter visoke oficirje iz vrst lokalnega prebivalstva, ki so sodelovali v osvajanju ozemlja (''askariji''), tretji del okoli tržnice za »manjvredne« eritrejce in na koncu predmestja, kjer se je kasneje razvila industrija. Mesto je pritegnilo veliko število priseljencev iz drugih delov Afriškega roga, ki so predstavljali delovno silo ali vstopili v vojsko za osvajanje sosednjih [[Libija|Libije]], [[Somalija|Somalije]] in, kasneje, tudi Etiopije.<ref name="Locatelli2009"/>
[[slika:Fiat Tagliero Building.jpg|thumb|left|Futuristična črpalka Fiat Tagliero, zgrajena leta 1938 po načrtih arhitekta Giuseppeja Pettazzija]]
V 1930. letih je bil razvoj Asmare še posebej eksploziven. Sredi 1930. let so Italijani naposled podjarmili Etiopijo, Asmara pa je postala center prizadevanj za industrializacijo in vzpostavitev fašističnega imperija v pripravah na [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]]. Sčasoma so Italijani uvedli striktno politiko [[apartheid]]a na vseh področjih javnega življenja da bi si zagotovili udobno okolje za prebivanje, stran od domačinov. Najeti so bili najboljši arhitekti, ki so ustvarili vrsto javnih zgradb v [[futurizem|futurističnem]] [[art deco]] slogu, po katerih je mesto znano še danes. Do leta 1939 je štelo skoraj 100.000 prebivalcev, od tega več kot polovico Italijanov, ki so skrbeli za administracijo in industrijo.<ref name="Locatelli2009"/> Njihov vpliv se je odražal tudi v množici picerij in kavarn.<ref name="BlackPast"/>
Leta 1941 so mesto skupaj s preostankom kolonije zavzeli Britanci, ki so ukinili formalno rasno razlikovanje, sicer pa v upravo niso bistveno posegali.<ref name="EncHist">{{navedi knjigo |year=2013 |last=Locatelli |first=Francesca |chapter=Eritrea: Ottoman province to Italian colony |editor-last=Shillington |editor-first=Kevin |title=Encyclopedia of African History |pages=489–490 |publisher=Routledge |isbn=9781135456702}}</ref> Asmara je spet doživljala rast kot izhodišče za [[Zavezniki|zavezniške]] vojaške pohode proti [[sile osi|silam osi]] v Afriki, po drugi strani pa je britanska vojaška administracija razstavila in odpeljala industrijske stroje v vojne namene.<ref name="20cAfricanHistory"/><ref name="EncHist2">{{navedi knjigo |year=2013 |last=Tseggai |first=Isaac |chapter=Eritrea: 1941 to the present |editor-last=Shillington |editor-first=Kevin |title=Encyclopedia of African History |pages=490–491 |publisher=Routledge |isbn=9781135456702}}</ref> Leta 1952 je [[Organizacija združenih narodov]] Eritrejo začasno dodelila Etiopiji, leta 1961 pa jo je cesar [[Hajle Selasije]] dokončno priključil.<ref name="BlackPast"/> Asmara je tako izgubila vlogo administrativnega središča, hkrati pa je bila razstavljena tudi preostala industrija in preseljena v [[Adis Abeba|Adis Abebo]]. V tridesetletni vojni za neodvisnost, ki je sledila, je bilo mesto oblegano, vendar ni utrpelo bistvene škode. Leta 1993 je spet postalo glavno mesto, tokrat neodvisne Eritreje.<ref name="EncAfr"/>
== Sklici in opombe ==
Vrstica 99 ⟶ 105:
* {{Wikipotovanje-medvrstično}}
[[Kategorija:Eritreja]]
[[Kategorija:Glavna mesta Afrike]]
| |||