Oman: Razlika med redakcijama

Gorovje Hadžar z najvišjim vrhom [[Džebal Akhdar]] deli deželo na dve območji: notranje, to je Oman, in obmorsko z glavnim mestom Muškat. Leta 1913 se je oblast razdelila. V notranjem delu so vladali ibadski imami, v obmorskem pa sultan. S [[pogodba iz Siba|pogodbo iz Siba]] iz leta 1920, sklenjeno med muškatskim sultanom in omanskim [[imamat]]om, je bila Omanu priznana avtonomija, glavno mesto je bila [[Nizva]], medtem ko je bil Muškat še vedno britanski protektorat in muškatski sultan odgovoren za zunanje zadeve Omana.

 

Za vladanje sultana [[Said bin Taimur|Saida bin Taimurja]] sta bila značilna [[fevdalizem]] in osamitev. Imama Ghaliba Al Hinaja je maja 1954 izvolil omanski imamat.<ref>{{cite book|last=Peterson|first=John E.|title=Oman in the Twentieth Century: Political Foundations of an Emerging State|url=http://books.google.com/books?id=YsUOAAAAQAAJ&pg=PA182|publisher=Croom Helm|page=182|isbn=9780856646294|year=1978}}</ref> Med sultanom Muškata, Saidom bin Tamurjem in imamom Ghalibom]] je izbruhnil spor zaradi pravic do koncesij za nafto. Iraško naftno družbo je zelo zanimalo geološko obetavno območje blizu Fahuda v Omanu. Sultan je na podlagi pogodbe iz Siba iz leta 1920 od naftne družbe zahteval posebne pravice pri trgovanju z nafto. Imam pa je bil prepričan, da je trgovanje z nafto, ki je na njegovem ozemlju, notranja zadeva.

 

Polkovniku Davidu Smileyju, ki je pomagal organizirati sultanove oborožene sile, je uspelo osamiti gorovje jeseni 1958, ko je odkril cesto do visoke planote iz vadija Bani Kharu. 27. januarja 1959 so zasedli goro. Ghalibu, Talibu in Sulejmanu je uspelo zbežati v [[Saudova Arabija|Saudovo Arabijo]], kjer je bil imamat vse do leta 1970. Leta 1955 je Makran pripadel Pakistanu kot pokrajina, medtem ko Gvadar takrat ni bil priključen Makranu. 8. septembra 1958 je Oman prodal Gvadar Pakistanu. Gvadar je postal upravna enota, tahsil, v pokrajini Makran. Nafne zaloge so bile odkrite leta 1964 in črpati so jo začeli leta 1967. V dhofarskem uporu, ki se je začel leta 1965, so se levičarske sile spopadle z vladno vojsko. Ko je kazalo, da bodo strmoglavili sultana v Dhofarju, je sultana Saida bin Taimurja leta 1970, eno leto pred odhodom Britancev, odstavil sin Kabus bin Said, utrdil omanske oborožene sile, posodobil državno upravo in izpeljal socialne reforme. Vstajo so leta 1975 zadušili s pomočjo Irana, Jordanije, Pakistana in britanske kraljeve letalske vojske.

 

Sultan Kabus je odprl državo, začel gospodarske reforme, modernizacijo, več sredstev je namenil za zdravstvo, šolstvo in socialno skrbstvo. Leta 1981 je Oman postal član sveta arabskih držav v Perzijskem zalivu. Začele so se politične reforme. Leta 1997 je sultan odločil, da lahko volijo tudi ženske in so tudi lahko izvoljene v posvetovalni svet. Izvoljeni sta bili tudi dve ženski. Leta 2002 so bile volilne pravice razširjene na vse prebivalce, stare 21 let. Prve volitve v svet po novih pravilih so bile leta 2003. Naslednje leto je sultan imenoval prvo žensko za ministrico. Kljub temu je bilo v dejanski politiki vlade malo sprememb. Sultan je še vedno strogo vladal. Skoraj 100 sumljivih islamistov je bilo zaprtih leta 2005 in 31 ljudi je bilo obsojenih, da so skušali strmoglaviti vlado. Že istega leta so bili spuščeni.

 

Na začetku leta 2011 so bili v Omanu protesti, ki jih je spodbudila arabska pomlad. Niso zahtevali sprememb ureditve, le politične reforme, boljše življenjske razmere in več delovnih mest. Vmešala se je policija. Sultan je obljubil delovna mesta in dobrine. Oktobra 2011 so bile volitve v posvetovalni svet in sultan je obljubil, da bo imel svet več moči.

[[File:Oman-Muscat-16-Sultans-Palace-2.JPG|thumb|Sultanova palača Alam v starem Muškatu]]

 

== Sklici ==