Giordano Bruno: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 29:
V juliju 1575 je Bruno zaključil s predpisanim šolanjem, kar je v njem sprožilo odpor do teološke prefinjenosti. V tem življenjskem obdobju je prebral dva prepovedana komentarja od [[Erazem Rotterdamski|Erazma Rotterdamskega]] in nato neprizadeto razpravljal o hereziji [[arijsnastvo|arijanízma]], ki je zanikal Troedinost in božanstvo Kristusa; zaradi tega je bilo zanj razpisano sojenje zoper herezije, katere ga je obtožil provincialni pater reda. Zaradi tega, je februarja 1576 pobegnil v Rim. Tam je bil nepravično obsojen umora. Drugi proces izobčenja pa se je začel v aprilu 1576 in je zaradi njega spet pobegnil. Opustil je Dominikanski red in potoval po v severni Italiji. Leta 1578 je odšel v [[kalvinizem|kalvinistično]] [[Ženeva|Ženevo]], kjer se je preživljal z lektoriranjem. Ni verjetno, da bi se spreobrnil v kalvinizem, iskal je le zatočišče varno pred preganjanjem. Po objavi članka v časopisu, v katerem je izražal nasprotovanje uveljavljenemu kalvinističnemu profesorju, je odkril, da reformirana cerkev ni nič bolj strpna kot katoliška. Po tem dogodku je bil skupaj s tiskarjem aretiran in šele ko je umaknil članek, mu je bilo dovoljeno zapustiti mesto. Iz Italije se je nato preselil v Francijo, najprej v v Lyon nato pa v [[Toulouse]] (1580-81), kjer je na tamkajšnji univerzi doktoriral in bil izjemno priljubljen med študenti. Pretekli grehi pa so prišli za njim, zato se je znova neuspešno otepal obtožb herezije s strani katoliške cerkve. Od tam se je umaknil v Pariz.
 
[[Slika:Giordano Bruno Campo dei Fiori.jpg|thumb|right|250px220px|Spomenik Giordana Bruna na [[Campo de' Fiori]] v Rimu, [[Ettore Ferrari]] (1845-1929)]]
 
V Parizu je Bruno končno našel prijetno mesto za delo in poučevanje. Kljub spopadom med katoličani in hugenoti (francoski protestanti), je bil kraljevi dvor [[Henrik III. Francoski|Henrika III.]] pretežno pod vplivom skupine zmernih katolikov in simpatizerjev protestantskega kralja Navarre [[Henrik IV. Francoski|Henrika Burbonskega]], ki je postal dedič prestola v Franciji leta 1584.<ref>Kasneje se je spreobrnil v katolištvo.</ref> Brunov verski odnos je bil združljiv s to skupino, zato je prejemal varstvo s strani francoskega kralja. Leta 1582 je Bruno objavil tri mnemotehniška dela, v katerih je raziskoval nove pojme za dosego intimnega znanja realnosti. Objavil je tudi ljudsko komedijo ''Il candelaio'' (1582; "Svečar"), ki skozi slikovito predstavitvijo sodobne neapeljske družbe, sestavi protest proti korupciji družbe in uveljavljene morale tistega časa.