Giordano Bruno: Razlika med redakcijama

Bruno je bil zelo naprednega duha. S svojo [[filozofija narave|filozofijo narave]] je nasprotovalizzival krščanskimkrščansko dogmamdogmatiko in v duhu renesančnega humanizma zavračal [[skolastika|sholastiko]]. Prepričan je bil v to, da sta filozofija in teologija nezdružljivi, kar je bilo sicer že uveljavljeno stališče pozne sholastike (npr. [[Vilijem Ockham|Ockham]]). Nasprotoval je krščanskemu pojmovanju bogaBoga kot osebe in nečesa transcendentalnega, kar pa je z vidika Cerkve krivoverstvo ''par excellence''; gradil je [[panteizem|panteistični]] nazor, po katerem je vse sestavljeno iz večne in neskončne [[substanca (filozofija)|substance]]. Bog je po tem istoveten z naravo (''natura est deus in rebus''). Edini cilj filozofije je spoznati to neustvarjeno in poduhovljeno substanco, vendar je čuti in človeški [[razum]] niso v stanju popolnoma razumeti, razen v dveh pogledih: kot [[anima mundi|dušo sveta]] in tvari, ki se med seboj dopolnjujeta. Duša sveta prežema vse stvari sestavljene iz tvari, tako da jih odčitujemo povezano kot vzrok in načelo. Boga ali naravo kot dejavno ustvarjalno načelo je imenoval [[natura naturans]], kot ustvarjeni svet panaturapa [[natura naturata]]. To sta le dve strani enotne celote, kjer se vse nahaja v vsemu, posamezno v splošnem in splošno v posameznem (''tota in toto et in qualibet totius parte''). Univerzum je celota, v katerem se poklapajo in sovpadajo vsa nasprotja ([[coincidentia oppositorum]]). NjegovoNjegova stališče,filozofska nravnospekulacija inse miselnoodvija jeznotraj manjkoordiniranega pomembnosistema kotodnosa koordiniranimed sistempojmi odnosov in pojmov vs filozofskemfilozofskim smislupomenom, kerzato je bolj znamenje časa, ki rojeva nove poglede na svet in jehkrati boljstanje znamenjezahodnoevropskega pozno sholastičnega in zahodnoevropskepozno zavestirenesančnega duha, kot pa sistematsko razdelanirazdelan filozoffilozofski sistem.

Kot književnik in komediograf Bruno nev estetskem in literarnem pomeni velikone presega sodobnikov. V zgodovini naravoslovnih znanosti zavzema vidno mesto v znanosti o Vesoljuvesolju. Zavračal je Aristotelovo znanost o kristalnihgeocentrični kroglahsferični krogli okoli nepomične Zemlje in zapleteno gibanje planetov v [[Ptolemej|Ptolemejevi teoriji]]. V načelu je sprejemal [[Nikolaj Kopernik|Kopernikovo znanost]], ki je nastala okoli pol stoletja prej, vendar je bila še ta do kasnejšega [[Johannes Kepler|Keplerjevega]] popravka nenatančna (trije Keplerjevi zakoni). Vendar, medtem ko je Kopernik svojo znanost omejeval na Osončje, jo je Bruno razširil na celotno Vesoljevesolje, ki je neskončno veliko. Po Koperniku je Osončje obdano s kroglo nepremičnih zvezd, Bruno pa je v vseh zvezdah videl sonca, ki imajo svoje planete, naseljene z živimi bitji kot Zemlja. Poudarjal je, da Zemlja in naše Sonce nista središčni vesoljski telesi. Čeprav je Brunova njegova teorija neskončnosti svetov podobnih našemu v bistvu teoretsko spekulativna, jo danes sodobni astronomi z odkrivanjem vedno novih planetarnih sistemov zunaj našega sončnega sistema vedno znova potrjujejo.<ref>Čeprav Brunova domneva, da so ti svetovi (ali vsaj nekateri) tudi poseljeni, še ni doživela potrditve.</ref>

Proti starim domnevam je postavljal nove, velikokrat se je posluževal prispodob, opazoval naravne pojave, vendar se - z veliko domišljije - ni oziral na matematično mišljenje, niti na eksperimentalno proučevanje, in je včasih prihajal tudi do napačnih zaključkov, na primer da so poti nebesnih teles krivulje brez določenih zakonitosti in da so Kopernikova krožna gibanja samo izjeme.

Kot nasprotnik antropocentričnega pojmovanja je pokazal pravo človekovo mesto v Vesolju. Svoj čas je obdaril s celim nizom novih pojmov, kot so na primer: Vesolje, neizmernost, naravni zakoni, razvojne sile v naravi itd. Namesto dogmatskih fetišizmov je ustvaril nov pesnikov kult panteističnih naravnih lepot, ki se v mnogočemmnogo čem enači z antičnimi formulami [[stoicizem|stoične]] in neoplatonskenovoplatonistične poezije o svetu. Njegova filozofija je bila pod vplivom [[Pitagora|Pitagore]], Platona[[Platon]]a, stoikov, [[Nikolaj Kuzanski|Nikolaja Kuzanskega]], [[Mojster Eckhart|Mojstra Eckharta]], [[Rajmond Llull|Rajmonda Llulla]], kábalejudovske [[Kabala|kabale]] in [[arabska filozofija|arabske filozofije]]. Njegov panteizem vima preko formulah[[Baruch Spinoza|Spinoze]] in [[Gottfried Wilhelm Leibniz|Leibniza]] seposreden jevpliv odražalna tudi[[Georg vHegel|Heglovo]] Heglovihdialektično tezahobliko tez.<ref>(teza ↔ antiteza) → ''sin''teza</ref> Njegov navdih je močno vplival na razvoj sodobnega simbolizma[[Simbolizem (književnost)|simbolizem]] in lirskega pesništva. Predstavlja enega od svetlejših likov na čelu povorke hrabrih duhov, ki so kot plejada zavladali nad evropskim nebom v dnevih, ko je ugašala družbena in nravna statika dolgotrajnega fevdalnega časa.

Giordano Bruno je prvi, ki je po obdobju [[antika|antike]] obudil in zagovarjal misel o neskončnosti univerzuma, obstoju mnoštva osončij, podobnih našemu in obstoju izvenzemeljskega življenja. Zemlji je odvzel status absolutnega središča vesolja, saj je lahko v neskončnem prostoru središče katerakoli poljubno izbrana točka. Svoja prepričanja, ki se jim ni odpovedal niti pod krutim pritiskom cerkvene inkvizicije, ki je svoj prav znala uveljaviti pogosto z brutalnimi metodami, je na koncu plačal z življenjem.

Brunova kozmologija predstavlja sintezo različnih filozofskih in [[mistika|mističnih]] tradicij, ki jih Bruno ni le preprosto povzel, temveč jih je obogatilsintetiziral in nadgradil z lastnimi spoznanji. Podoba univerzuma, ki je bila v veljavi pred Giordanom Brunom, je bila zasnovana na kombinaciji Aristotelovih in Ptolemajevih dognanj. Formirala se je torej v obdobju antike, vztrajala pa vse do konca srednjega veka. Njene konstitiutivne lastnosti so [[geocentrizem]], heterogenost in finitizem. 

Kljub temu, da je bil sklenjen model univerzuma trdno vsidran v srednjeveško zavest, pa so nekateri teologi že pred Giordanom Brunom posegali po nekoliko drugačnih rešitvah. Angleški sholastik [[Thomas Bradwardine]] je v 14. stoletju sprejemal nauk o enem in končnem univerzumu, hkrati pa ni zanikal možnosti, da Bog lahko ustvari še druga vesolja. PalingeliusAngleški astronom in Brunov sodobnik [[Thomas Digges]] je v slabo dodelanem kopernikanskem stasistemu trdilatrdil, da je materialni svet sicer končen, vendar da se za poslednjo sfero zvezd stalnic razprostira neskončna nadnebesna regija čiste svetlobe. Pozni sholastik [[Nikolaj Kuzanski]], eden od najpomembnejših Brunovih filozofskih virov, je v 15. stoletju učil, da univerzum nima ne meje, ne središča, in ne oboda. Univerzum ni niti končen niti neskončen, pač pa nedoločen, ne omejuje ga nič, kar bi bilo izven njega. Zadnji pomembni korak pred Brunom je storil Nikolaj Kopernik, ki je nesporni avtor moderne heliocentrične teorije. Vendar pa k vprašanju neskončnosti vesolja ni prispeval nobenih teoretskih inovacij. Kopernik sicer razsredišči Zemljo, na njeno mesto postavi Sonce, okrog katerega krožijo planeti vključno z Zemljo, a vesolje kot celota ostaja še vedno omejeno z zadnjo sfero zvezd stalnic. Ovrgel je torej samo eno izmed treh glavnih predpostavk srednjeveške kozmologije. Prvi, ki je ovrgel vse tri, je bil Bruno, ki je fizičnemu vesolju pripisal dejansko neskončnost, homogenost in odsotnost absolutnega središča.

Izhodišče Brunove filozofske orientacije je ontološki [[monizem]], na podlagi katerega iz novoplatonističnih vplivov izpelje svoj projekt infinitizacije in homogenizacije univerzuma. Gre za filozofski nauk, ki priznava obstoj samo ene substance. Tako zavrača predstavo tradicionalne metafizike o ločenem obstoju materialne in duhovne substance.<ref>Kar doseže svoj filozofski vrhunec pri [[Descartes|Karteziju]]</ref> [[Dualizem]] substanc Bruno rešuje z vpotegnjenjem Boga v fizični svet. Bog, prvi dejavnik, svetovni um, svetovna duša, kot ga tudi imenuje, je imanentno prisoten v naravi (panteizem). Prežema vse vesolje, vse posamične pojave, je konstitutivni princip realnosti. Ni stvari, ki bi ne vsebovala duhovne substance, saj je ta prisotna v še tako majhnem delcu snovi (tako, kot je zvok v zaprtem prostoru prisoten ves v vsakem delu tega prostora, tako je tudi Bog prisoten ves v vsaki posamezni stvari, tudi v najmanjšem delcu snovi).

Bruno v svojih dialogih utemeljuje svoj kozmološki model na trditvah, ki nasprotujejo aristotelskim argumentom proti neskončnosti. Sprašuje se, kaj obstaja onkraj omejenega in končnega univerzuma. Kaj bi se zgodilo s puščico, ko bi predrla zadnjo sfero zvezd stalnic. Bi morda prenehala obstajati? Kako si prestavljati praznino zunaj našega sveta? Težko si je zamisliti, da se praznina zunaj »kozmične opne«, ki je navzven neomejena, končuje v našem svetu. Brunu se zdijo [[aporija|aporije]], ki jih s seboj prinaša [[finitizem|finitistični]] model univerzuma nepremostljive. Zato ga zavrže in nadomesti z v neskončnost raztezajočim se prostorom. Ta prostor ne more biti drugačen kot uniformen. To pomeni, da ima katerikoli del tega prostora enako dovzetnosti za vsebovanje sveta (nebesnih teles), kot vsi drugi. Bruno pravi, da »obstajajo brezštevilna sonca in neštete zemlje, ki krožijo okrog teh sonc ravno tako, kot vidimo, da okrog nam bližnjega sonca kroži ta sedmerica«. Ker je prostor, v katerem se nahaja naš sončni sistem enak, kot prostor zunaj tega sistema, se mora tudi v »zunanjem« prostoru ponoviti struktura, enaka našemu sistemu. Bruno torej prenese heliocentrični sistem na celotni univerzum, v katerem se nahajajo nepreštevni svetovi, na katerih se bohotijo najrazličnejše življenjske oblike.