Giordano Bruno: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 34:
Spomladi leta 1583 se je Bruno preselil v London, tam ga je kmalu začel mikati Oxford, zato je poleti, tam začel predavati tudi tam. V svojih predavanjih je navajal, da [[Nikolaj Kopernik|kopernikanska]] teorija ohranja realnost gibanja Zemlje. Zaradi sovražnega sprejema med Oxonijanci (člani Oxfordske univerze) je kot gost francoskega veleposlanika odšel nazaj v London. V času življenja v Londonu se je povezal z nekaterimi vplivnimi ljudmi tistega časa, z grof Leicestera Robertom Dudleyem in s Sirom Philipom Sidneyem.
 
Februarja 1584 je bil povabljen s strani Fulka Grevilla (član Sidneyskega kroga) z namenom, da bi razpravljali o njegovi teoriji o gibanju Zemlje, z nekaterimi drugimi doktorji znanosti Oxfordske univerze, vendar se je razprava sprevrgla v prepir. Nekaj dni kasneje je začel pisati svoje ''Italijanske dialoge'', ki predstavljajo prvi sistematični priročnik njegove filozofije. Obstaja šest dialogov, trije kozmološki — o teoriji vesolja – in trije moralni. V delu ''Cena de le Ceneri'' (1584) ne samo da potrdi obstoj heliocentrične teorije, ampak tudi predlaga, da je vesolje neskončno, sestavljeno iz nešteto mnogo svetov, ki so podobni tistim iz našega sončnega sistema. V istem dialogu govori tudi o tem, da je potrebno iz Svetega pisma upoštevati samo njegov moralni nauk, ne pa svetopisemskih nakazovanj astronomije. Močno je kritiziral védenje angleške družbe in doktorje znanosti Oxfordske univerze. V delu ''De la causa, principio e uno'' (1584) je predstavil fizikalno teorijo, na kateri temelji njegovo pojmovanje vesolja: "oblika" in "snov" sta tesno združeni in predstavljata "tisto." Nato je v ''De l'infinito universo e mondi'' (1584;  O neskončnem, vesolju in svetovih) razvil svojo kozmološko teorijo s sistematičnim kritiziranjem aristotelske fizike, obenem pa je izoblikoval averoističen pogled, na odnos med filozofijo in religijo, glede na ta pogled je vera sredstvo za poučevanje in vodenje nevednih ljudi, filozofija pa disciplina izvoljenih, ki so se sami sposobni obnašati in voditi druge. Naslednje njegovo delo je bilo ''Spaccio de la bestia trionfante'' (1584; Izgon triumfalne zveri), v katerem je prvi dialog te moralne trilogije, satira, ki govori o sodobnem vraževerju in razvadah in vključuje močno kritiko krščanske etike. Delo ''Cabala del cavallo Pegaseo'' (1585) je podobno, a vendar bolj pesimistično od prejšnjega, saj vključuje razpravo o odnosu med človeško dušo in univerzalno dušo in sklepanje z negacijo absolutne individualnosti nekdanje. V ''De gli eroici furori'' (1585; Junaški Frenzies) je Bruno uporabil neoplatonsko[[novoplatonizem|novoplatonistično]] metaforiko.
 
V oktobru 1585 se je Bruno vrnil v Pariz, kjer je naletel na spremenjeno politično ozračje. Francoski kralj Henrik III. je razveljavi edikt pacifikacije s protestanti in kralj Navarre Henrik Burbonski je bil izobčen.<ref>Kraljevina Francija in (žepna) Kraljevina Navarra sta bili pogosto združeni, včasih pa zaradi dveh različnih dednih sistemov ločeni, kot je veljalo za to obdobje.</ref> ki sta veljali Bruno se je znašel v ostri izmenjavi nasprotujočih si mnenj z varovancem katoliške stranke, matematikom Fabrizijem Mordentem. Zaradi napetosti v ozračju je Bruno zapustil Pariz.
 
Šel je v Nemčijo, kjer je potoval od enega univerzitetnega mesta do drugega, medtemse papreživljal jekot predavalgostujoči inprofesor ter objavljal različna in manj pomembna dela, vključno sz ''Articuli centum et sexaginta'' (1588; "160 člankov") ki je bilo usmerjeno proti sodobnim matematikom in filozofom. V tem delu je navedel svoje pojmovanje vere – teorija miroljubnega sožitja vseh religij na podlagi medsebojnega razumevanja in svobodno vzajemne razprave. V mestu [[Helmstedt]], je bil januarja 1589 izzobčen s strani lokalne luterantske cerkve, čeprav ni nikoli bil njen član. Kljub izobčenju pa je ostal v mestu do pomladi, obenem pa zaključeval literarna dela na področju naravoslovja in matematike.
 
 
V tem obdobju so nastala dela (bila so objavljena po njegovi smrti):
 
• Latinske pesmi
 
• De triplici minimo et mensura
 
• De monade, numero et figura
 
• De immenso, innumerabilibus et infigurabilibus
 
Ker jih je želel objaviti, je leta 1590 odšel v [[Frankfurt na Majni|Frankfurt]], tam pa je senat zavrnil njegovo vlogo za bivanje. Kljub prepovedi bivanja se je naselil v bližnjem samostanu, kjer je predaval protestantskim zdravnikom in si pridobil sloves "univerzalnega človeka."
 
Ker jih je želel objaviti, je leta 1590 odšel v Frankfurt, tam pa je senat zavrnil njegovo vlogo za bivanje. Kljub prepovedi bivanja se je naselil v bližnjem samostanu, kjer je predaval protestantskim zdravnikom in si pridobil sloves "univerzalnega človeka."
 
 
=== Zadnja leta ===