Parna lokomotiva št. 3 velja za najstarejšo ohranjeno ozkotirno parno lokomotivo v Sloveniji, zgrajena je bila leta 1992 v tovarni Krauss & Co v [[Linzu]], namensko za ozkotirne lokalne proge Štajerskih deželnih železnic (STmLB), konkretno za progo [[železniškaŽelezniška proga Poljčane –- Slovenske Konjice - Zreče|Poljčane - Slovenske Konjice – Zreče]].
== Zgodovina ==
Parna lokomotiva št. 3 je bila zgrajena leta 1892 v Linzu pod tovarniško številko 2775. Lokomotive tega tipa so bile zgrajene le štiri, od njih sta danes ohranjeni samo dve.
=== Lokomotiva ===
Parna lokomotiva št. 3, s kasnejšo začasno oznako SHS K3 (Konjice), je vozila po ozkotirni [[železniškaŽelezniška proga Poljčane –- Slovenske Konjice - Zreče|železniški progi Poljčane - Slovenske Konjice - Zreče]] od zgraditve proge do okoli leta 1930, ko so jo izločili iz prometa in jo zaradi zastarelosti in neuporabnega kotla prodali kot staro železo [[Kranjska industrijska družba|Kranjski industrijski družbi]] na [[Jesenice|Jesenicah]]. Tam so jo leta 1935 obnovili, zmanjšali premer koles na 610 mm, ji vgradili nov kotel, ter z njo premikali vagone do leta 1968. Leto pozneje jo je železnica pridobila z zamenjavo starega železa in poslala v takratne delavnice [[Podjetje za popravilo voz in strojev|PPVS]] v [[Nova Gorica|Novo Gorico]], kjer so jo v letih 1973-1974 popravili in jo delno restavrirali. Na Dan železničarjev leta 1974 so jo postavili kot tehnični spomenik na [[Železniška postaja Ljubljana| ljubljansko železniško postajo]]. Leta 1980-1981 so jo v Šiški ponovno pregledali in konzervirali, ter jo znova postavili na ljubljanski peron, kot prvo slovensko ozkotirno lokomotivo, sedaj pa se nahaja v [[Železniški muzej Slovenskih železnic|Železniškem muzeju]] v Ljubljani. Lokomotiva ni ohranjena v popolnoma izvirni obliki, ker so jo v železarni na Jesenicah rekonstruirali v skladu s svojimi potrebami.
