Arhitektura: Razlika med redakcijama

Zanimivo se je poglobiti v pomen besede τέκτων. Beseda izvira iz sanskrta, ''taksan'', in se sklicuje na obrtništvo, tesarstvo oziroma na uporabo sekire. Beseda je v starogrščini postopno spremenila pomen. V [[Iliada|Iliadi]] (IL. 5.59) in v [[Odiseja|Odiseji]] (OD. 21.43) [[Homer]] še govori o ''tektonu'' kot tesarju, a kasneje se je pomen besede razširil. ''Tekton'' ni pomenilo več samo mizarja ali tesarja ampak bolj splošno, graditelja. V fragmentu št.111 pesnica [[Sapfo]] (630-590 pr.n.št.) uporablja besedo ''tekton'' na zanimiv način, in sicer ''tekton'' postane tukaj pesnik. Fragment spada pod skupino verzov z imenom “Epitalamia”, ki je ime za pesmi, ki so jih Grki peli na porokah. Tekton tu dobi razširjen pomen: je tekton del zbora, pesnik, ποιητής (''poietes'').

Beseda ''poietes'' in samostalnik ''poiesis'' sta kasneje dobili dva različna pomena: na eni strani, s Platonom[[Platon]]<nowiki/>om, je ''poiesis'' prehod med nebiti in biti in beseda je povezana z jezikom. Je, torej, določena oblika udejanjanja jezika.<ref>{{Navedi knjigo|title = Teorija, praksa, praxis in poiesis|last = Baas|first = Bernard|publisher = Problemi|year = 2011|isbn = |location = Ljubljana|pages = }}</ref> Z Aristotelom ''poiesis'' pomeni produkcija kot izdelava in zadeva torej tehnično področje, je produkt, ki izhaja iz ''tehne''-ja<ref>{{Navedi splet|url = http://vimeo.com/42795404|title = poiesis, le forme del fare|date = 2010|accessdate = 11.1.2015|website = vimeo|publisher = |last = Cacciare|first = Massimo}}</ref>.Na ta dva pomena besede ''poiesis'' se navezuje tudi [[Kenneth Frampton]], ko pravi, da pri arhitekturi "ne govorimo o mehaničnem razkrivanju konstrukcije, temveč predvsem o potencialno poetični manifestaciji strukture v izvornem grškem smislu ''poiesis'' kot dejanja izdelovanja in razkrivanja.<ref>{{Navedi knjigo|title = Tektonika v arhitekturi|last = Čeferin|first = Petra|publisher = Založba ZRC|year = 2014|isbn = |location = Ljubljana|pages = }}</ref>”

Beseda je torej že v [[Antična Grčija|stari Grčiji]] razširila svoje pomene: na začetku je opredelila samo tesarstvo, s časom tudi splošno graditeljstvo in kasneje ni pomenila le nekaj konkretnega, konkretne dejavnosti izdelovanja, ampak je nosila tudi poetični pomen. Sestavljeno besedo ''arhitekton''  je prvič uporabljal [[Herodot]] v svojimi “Zgodbami” (HDT. 3.60.4)<ref>{{Navedi knjigo|title = Zgodbe|last = iz Halikarnasa|first = Herodot|publisher = Slovenska Matica|year = 2006|isbn = |location = Ljubljana|pages = }}</ref>. Tu beseda arhitekt še ni povezana s stavbarstvom ampak prej z grajenjem. Blizu je današnjemu pomenu besede “gradbenik”  (V nekaterih prevodih je ta ta beseda prevedena kot “direktor dela”/ “vodja gradbišča”). Podobno interpretacijo besede uporablja tudi Vitruvij, ko pravi da je arhitektura dejavnost, ki je sestavljena iz graditeljskih izkušenj in iz teoretskih premislekov (''nascitur ex fabrica et ratiocinatione'', De Arch. I, 1, 1. Prevod F.Košir), oziroma ki je povezana z grajenjem in z razumom.

Arhitekturni teoretiki podajajo različne definicije pojma arhitekturne teorije. Te pogosto povzemajo le omejeno področje dela arhitekturne teorije in ne upoštevajo vseh njenih posebnosti ali pa so presplošne in ne podajajo natančne opredelitve pojma. Temu botruje tudi dejstvo, da se je pomen arhitekturne teorije in njenega odnosa do prakse skozi zgodovino spreminjal, zaradi česar lahko jasna, enoznačna definicija vzdrži le v okviru določenega zgodovinskega obdobja.Pri opredelitvi pojma arhitekturne teorije si zato lahko pomagamo z etimologijo in definicijo besede teorija, ki nas morda zmoreta popeljati bliže k njegovemu razumevanju:

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima beseda naslednje pomene: '''[[teoríja]]''' -e ž (i)

Uhojeno razumevanje odnosa med teorijo in prakso je, da je praksa aplikacija abstraktnih teoretičnih principov (arhitekturnih prepričanj, vrednot). Nasprotno francoski filozof [[Michel Foucault]] v enem od svojih razmišljanj teorijo enači s prakso; teorija po njegovem ne izraža, ne prevaja in ne služi apliciranju prakse, ampak je praksa.<ref>{{Navedi knjigo|title = v: Johnson, P-A.The Theory of Architecture: Concepts, Themes & Practices.|last = Foucault|first = Michel (1977)|publisher = John Wiley & Sons|year = 1994|isbn = 978-0471285335|location = New York|pages = }}</ref> Teorija in praksa sta dve enakovredni obliki mišljenja arhitekture. V skladu s tem stališčem se arhitekturno teorijo obravnava arhitekturna knjižna zbirka Teoretska praksa arhitekture (TPA), ki izhaja pri založbi [[Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti|ZRC SAZU]].

Razvoj gradbenih materialov in spremembe v arhitekturi so v veliki meri povezane. Novi materiali arhitekturi odpirajo nove možnosti in arhitektura v svojem iskanju novih oblik odkriva nove možnosti uporabe materialov. Materiali torej vplivajo na arhitekturo, dobra arhitektura pa lahko materialom nadene dodatno vrednost, jih oplemeniti. To se zgodi preko konstruiranja, sestavljanja, zlaganja skupaj. Če je to konstruiranje uspešno, potem dobimo arhitekturo. To lahko ponazorimo s primerom opeke. Ena sama opeka je zgolj material. Ko pa opeke premišljeno zložimo skupaj, skozi ritmično ponavljanje istega elementa v izbranem zaporedju, pa iz gradbenega materiala nastane arhitektura.

| footer = Hiša XXS v Ljubljani, delo arhitekturnega biroja Deklevadekleva Gregoričgregorič Arhitektiarhitekti, je uspešen primer umeščanja sodobne arhitekture v historično tkivo z ustreznim upoštevanjem konteksta.

Izraz '''kritični regionalizem''' se je začel pojavljati kot arhitekturni koncept začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prva sta takrat izraz opredelila Alexander Tzonis in Liane Lefaivre in le malo za njima je o njem začel pisati [[Kenneth Frampton]]. Teorija sloni na primerih uspešne sodobne arhitekturne prakse. Arhitektura kritičnega regionalizma v svoji zasnovi upošteva lokalne, naravne, kulturne in zgodovinske aspekte, ki so bili v preteklosti pogosto spregledani ozroma napačno razumljeni. Povzeto na kratko ‐ arhitektura kritičnega regionalizma izhaja iz lokalnega prostora, klime in časa v katerem je nastala. Velik pomen priprisuje [[Svetloba|svetlobi]], taktilnosti in uporabi lokalnih materialov. Bistvena je ambientalna kvaliteta grajenega, arhitektura ne služi zgolj uporabni funk­ciji ‐ zavetje, varnost, uporabnost arhitekturne ureditve, objekta ali posameznih prostorov - temveč poleg tega ponuja človeku dom, prostor osebne svobode, prostor kjer človek lahko prebiva.<ref>{{Navedi knjigo|title = Modern Architecture: A Critical History|last = Frampton|first = Kenneth|publisher = Thames & Hudson|year = 2007|isbn = 978-0-500-20395-8|location = United Kingdom|pages = 314-327}}</ref> Spoštuje avtentičnost okolja in kulture, a razlikuje med poglo­bljenim razumevanjem tradicije in naivnimi poskusi oživitve izgubljenega podeželskega stila.<ref>{{Navedi knjigo|title = Modern Architecture: A Critical History|last = Frampton|first = Kenneth|publisher = Thames & Hudson|year = 2007|isbn = 978-0-500-20395-8|location = United Kingdom|pages = 314–327}}</ref> Je kritična do nepremišljenih prilagoditev zahtevam sodobnega časa, a modernizacijo priznava v smislu napredka in no­vosti, ki jih ta lahko ponudi. Zavrača torej vsesplošno poenotenje, ki ga prinaša neselektivno sprejemanje tehnologije in vodi do izginotja tradiciona­lnih vrednot in kulture. Ne vključuje se v začarani krog globalnega kapitalizma, ki iz prostora in (kolektivne in individualne) misli počasi briše avtohtone značilnosti različnih delov sveta in tako zanika jedro kulturne ustvarjalnosti človeštva. To nikakor ne pomeni, da bi se morali danes vračati k preživetim vzorcem bivanja in grajenja ali pa zanikati napredek, tehnologijo in nova odkritja. Gre za sprejemanje novosti, ki nam ponujajo inovativne rešitve in hkrati razumeti oziroma ne‐zanikati znanja in načina delovanja, ki se je v nekem prostoru skozi čas izoblikovalo z razlogom.''<nowiki/>''<nowiki/>''<nowiki/>''