Arhitektura: Razlika med redakcijama

Izraz '''kritični regionalizem''' se je začel pojavljati kot arhitekturni koncept začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prva sta takrat izraz opredelila Alexander Tzonis in Liane Lefaivre in le malo za njima je o njem začel pisati Kenneth Frampton. Teorija sloni na primerih uspešne sodobne arhitekturne prakse. Arhitektura kritičnega regionalizma v svoji zasnovi upošteva lokalne, naravne, kulturne in zgodovinske aspekte, ki so bili v preteklosti pogosto spregledani ozroma napačno razumljeni. Povzeto na kratko ‐ arhitektura kritičnega regionalizma izhaja iz lokalnega prostora, klime in časa v katerem je nastala. Velik pomen priprisuje svetlobi, taktilnosti in uporabi lokalnih materialov. Bistvena je ambientalna kvaliteta grajenega, arhitektura ne služi zgolj uporabni funk­ciji ‐ zavetje, varnost, uporabnost arhitekturne ureditve, objekta ali posameznih prostorov - temveč poleg tega ponuja človeku dom, prostor osebne svobode, prostor kjer človek lahko prebiva.<ref>{{Navedi knjigo|title = Modern Architecture: A Critical History|last = KennethFrampton|first = FramptonKenneth|publisher = Thames & Hudson|year = 2007|isbn = 978-0-500-20395-8|location = United Kingdom|pages = 314-327}}</ref> Spoštuje avtentičnost okolja in kulture, a razlikuje med poglo­bljenim razumevanjem tradicije in naivnimi poskusi oživitve izgubljenega podeželskega stila.<ref>{{Navedi knjigo|title = Modern Architecture: A Critical History|last = Frampton|first = Kenneth|publisher = Thames & Hudson|year = 2007|isbn = 978-0-500-20395-8|location = United Kingdom|pages = 314–327}}</ref> Je kritična do nepremišljenih prilagoditev zahtevam sodobnega časa, a modernizacijo priznava v smislu napredka in no­vosti, ki jih ta lahko ponudi. Zavrača torej vsesplošno poenotenje, ki ga prinaša neselektivno sprejemanje tehnologije in vodi do izginotja tradiciona­lnih vrednot in kulture. Ne vključuje se v začarani krog globalnega kapitalizma, ki iz prostora in (kolektivne in individualne) misli počasi briše avtohtone značilnosti različnih delov sveta in tako zanika jedro kulturne ustvarjalnosti človeštva. To nikakor ne pomeni, da bi se morali danes vračati k preživetim vzorcem bivanja in grajenja ali pa zanikati napredek, tehnologijo in nova odkritja. Gre za sprejemanje novosti, ki nam ponujajo inovativne rešitve in hkrati razumeti oziroma ne‐zanikati znanja in načina delovanja, ki se je v nekem prostoru skozi čas izoblikovalo z razlogom.