Nadiža: Razlika med redakcijama

Nadiža je 60 km dolga reka. Je hudourniškega značaja na pogorju [[Stol (1673m)|Stola]], zato ima več izvirov, največja izvira sta [https://www.youtube.com/watch?v=wnV7ZHdruAs Rio Bianco/Beli Potok(ita)] ter Črni Potok. [https://www.youtube.com/watch?v=599pJGKhrNk Ko se združita teče pod imenom Nadiža] v [[Breginjski kot|Breginjskem kotu]]. Porečje obsga 309 [[kvadratni kilometer|km²]]. Od sotočja ''Belega in Črnega potoka'' do izliva [[potok]]a ''Legrade'' teče po [[Državna meja|državni meji]] med Slovenijo in Italijo. pri [[Logje]]h zavije proti severovzhodu, blizu naselja [[Kred]] pa ostro proti [[jug]]u v okoli 3 km dolgo in preko 1000 m globoko [[soteska|sotesko]] med [[gora]]ma [[Matajur]] (1642 m) in [[Mija]] (1237 m). Pri [[Mejni prehod|mejnem prehodu]] [[Robič]] prestopi v Italijo, kjer teče čez osrednji del [[Beneška Slovenija|Beneške Slovenije]] in se pri [[Čedad]]u globoko zareže v [[Furlanija|Furlansko nižino]] ter se po 60 km celotnega toka izliva v ''[[Ter (reka)|Ter]]''.▼

V zgornjem toku dela Nadiža nekaj manjših ''korit''. Do Čedada je reka zaradi čistosti bogata z živalskimi vrstami; pogosta je [[podvrsta (biologija)|podvrsta]] [[Primorski koščak|primorskega koščaka]] ''Austropotamobius pallipes italicus''.▼

Nadižo označujeta spomladanska in jesenska vrhunca in dokajšne nihanje pretoka vode. Srednji letni pretok je 4 m³/s, najvišji spomladanski in jesenski pa 6 - 8 m³/s, minimalen [[poletje|poletni]] pa 1 m³/s. Reka je poleti topla in zelo priljubljena za kopanje.▼

<strong>Nadiža</strong> po pomenu besede je voda, ki z močnim virom privre na dan. Istega imena in pomena je tudi izvir dolinske Save v Planici. Nadiža je pristno slovensko ime in se ne da razlagati iz drugega jezika. Na zemljevidu je imenovana Natisone, pod Oglejem, kot močan izvirek talne vode, pa nosi ime Natissa. To ime je znano še izza časa starih Rimljanov. Nadiža je takrat bila glavna reka vzhodne Furlanije, v njo se je po mnenju geografa in zgodovinarja Czörniga stekala tudi Soča. Nadiže v današnjem teku stari Rimljani niso poznali. Plinij jo našteva med rekami, ki se izlivajo med Timavom in Plave [Piave] v morje, pa ne pozna imena Sontius (Soča). Pavel Diakonus opisuje veliko povodenj iz l. 585 po Kr. Po vsej severni Benečiji. Takrat je mnogo rek menjalo svoje struge. L. 1490 je bila druga velika povodenj in menda je šele takrat Soča med Villessse (V lesi) in St. Petrom [St. Pier d`Isonzo] obrnila na jug, pomaknjeno od pritoka Ter v Nadižo. Stara struga Tera v dolnji Furlaniji sedaj ni zdržema vidna nikjer več. Le zadnji izliv, še danes imenovan Natissa, spominja na močno plovno reko, ki je tekla pod velikim rimskim emporijem Aquileia proti Gradežu v morje. Stara Soča, ki bi se bila iztekala v Nadižo, je za časa Rimljanov tvorila meje Italije. Na njenih bregovih so se vršile velike bitke za premoč medzahodom in vzhodom. Vendar dr. Gregorutti (Archeografo Triestino) po ostankih rimskih zgradb, cest in mostov verjetneje dokazuje, da je Soča vedno tekla po lastni strugi od Gradišča doli tik ob vznožju Krasa, ter se iztekala v ‘lacus Timavus’ danes močvirje pod Tržičem (Monfalcone) ob Lokavcu. Ter in Nadiža sta takrat tekla naravnost proti jugu v današnjo strugo Natisse. Ime Nadiže bi torej kazalo, da so slovenski pastirji in poljedelci starodavno pleme, ki je še pred Rimljani in pred Oglejem bivalo od Karnijskih Alp pa do morja. (Henrik Tuma<em>, Izza velike vojne</em>)▼