Šentjakob ob Savi: Razlika med redakcijama

Šentjakob se skupaj z danes pozabljenim naseljem Luže pojavi v letu 1362, ko Filip Luški (''Lawsacher'') in njegova žena Kunigunda prodata svoj dvor z mlinom v Lužah ob Savi pri Šentjakobu (''Lawsach pey der Saew cze sand Jacob'') nekemu Haynnenu iz Loke.<ref name="BA">Bizjak A. [http://crnuce.si/index.php?id=29 ''Srednjeveški zapisi o črnuških naseljih''].</ref> Iz pojavljanja tega imena lahko sklepamo, da je leta 1362 tod že stala vsaj kapela. Čaščenje [[Jezus Kristus|Kristusovega]] [[apostol]]a Sv. Jakoba Starejšega je svoj vrhunec doseglo v 15. stoletju in kakor mnogi predniki današnjih [[Slovenci|Slovencev]] so tudi prebivalci Šentjakoba, Podgorice in okoliških krajev verjetno romali v romarsko središče [[Santiago de Compostella]], ki je bilo posvečeno omenjenemu apostolu.<ref name="RF2">Rataj Franc (ur.)(1987). ''1787-1987: Sveti Jakob ob Savi.'' Izdal: Župnijski urad Sveti Jakob ob Savi. Domžale, Mib Domžale, str. 2.</ref> Leta 1526 je v naselju že stala cerkev z dvema kelihoma, vendar so se morali Šentjakobčani enemu kelihu odpovedati, ker je šel za turški davek- prav tega leta pa so [[Turki]] te kraje tudi izropali.<ref name="RF2"/> V času turških vpadov je bila šentjakobska cerkev obdana z obzidjem in je služila kot pribežniški tabor za lokalno prebivalstvo.<ref name="SP"/> Analize virov o okolici Šentjakoba kažejo, da so imele naselbine tod večji pomen kot tedanje Črnuče, kar se kaže v podatkih o preprodaji hub, v omembah, da so nosilci poslov izvirali iz teh krajev, pa tudi v dejstvu, da je prav v Šentjakobu obratoval brod čez reko Savo.<ref name="BA"/> Že leta 1584 je skozi Šentjakob potekala poštna cesta med [[Gradec|Gradcem]] in [[Benetke|Benetkami]], pri čemer je bil ob Savi, ki je tedaj tekla tik ob naselju, zaradi tega narejen tudi brod. Sava je večkrat narasla, poštni sli pa so s pošto vred v njej večkrat utonili vse dokler niso leta 1717 poštne poti prestavili tako, da se je nevarnega Šentjakoba poslej ognila.<ref name="RF2"/>

V Šentjakobu in Podgorici so se ljudje že od časov pred koncem 18. stoletja pa vse do srede 19. stoletja poleg kmetovanja ukvarjali tudi s slamnikarstvom, tako da so skoraj pri vsaki hiši pletli kite in slamnike, to blago pa so Šentjakobčani in Podgoričani hodili prodajat ne le po [[Kranjska|Kranjskem]], ampak tudi po [[Hrvaška|Hrvaškem]], [[Madžarska|Ogrskem]], po [[Srbija|Srbiji]] in celo po južni [[Rusija|Rusiji]], ženske pa so pred propadom Avstro-ogrske hodile šivat slamnike tudi na [[Dunaj]] in v [[München]]<ref name="RF4">Rataj Franc (ur.)(1987). ''1787-1987: Sveti Jakob ob Savi.'' Izdal: Župnijski urad Sveti Jakob ob Savi. Domžale, Mib Domžale, str. 4.</ref><ref name="RF45">Rataj Franc (ur.)(1987). ''1787-1987: Sveti Jakob ob Savi.'' Izdal: Župnijski urad Sveti Jakob ob Savi. Domžale, Mib Domžale, str. 45.</ref> Ko se je v Domžalah s tirolskim kapitalom leta 1867 odprla in uveljavila slamnikarska manufaktura, so zaslužki šentjakobskih in podgoriških slamnikarjev upadli za 80 do 90 %, kar je pri marsikateri hiši pripeljalo do revščine.<ref name="RF4"/> Že v časih slamnikarske obrti so župljani šentjakobske fare ''sloveli'' po alkoholizmu in tudi leta 1925, se župnijska kronika zaskrbljeno ozira na edino obrt v fari- namreč na kar osem gostiln.<ref name="RF45"/> Ob koncu 19. stoletja je imel Sveti Jakob ob Savi 17 hiš, v katerih je živelo manj kot 140 prebivalcev in komaj kaj drugače je bilo leta 1931.<ref>primerjaj: Rataj Franc (ur.)(1987). ''1787-1987: Sveti Jakob ob Savi.'' Izdal: Župnijski urad Sveti Jakob ob Savi. Domžale, Mib Domžale, str. 5, 52.</ref> V letih okrog 1930 se je kmečko gospodarstvo šentjakobske fare skoraj povsem preusmerilo na ljubljanski trg- zaradi česar so si prebivalci v primerjavi z mnogimi drugimi kraji lahko privoščili večjo zanemarjenost svojih sadovnjakov in hlevov, po drugi strani pa zaradi ljubljanskega trga slamnikarska obrt ni povsem zamrla, manj kot 10 % prebivalstva pa se je ukvarjalo tudi s pletarstvom.<ref name="RF45"/> Po drugi strani pa se je vse več ljudi iz teh krajev že tedaj odpravljalo na delo v ljubljanske tovarne.<ref name="RF45"/>

Šentjakob je leta 1787 postal sedež samostojne župnije, ki je imela podružnici v Šentpavlu in v Šempetru na Pšati. Potres v noči iz 14. na 15. april 1895 je staro cerkev Sv. Jakoba, ki je stala še iz predturških časov, močno poškodoval, zato so jo porušili in leta 1898 z obveznim delom župljanov zgradili sedanjo cerkev.<ref>Rataj Franc (ur.)(1987). ''1787-1987: Sveti Jakob ob Savi.'' Izdal: Župnijski urad Sveti Jakob ob Savi. Domžale, Mib Domžale, str. 9-11, 20.</ref> Ob koncu 19. Stoletja so prebivalci skupaj z okoliškimi krajani pričeli meliorizirati tok Save, da bi preprečili odnašanje plodne zemlje.<ref>Rataj Franc (ur.)(1987). ''1787-1987: Sveti Jakob ob Savi.'' Izdal: Župnijski urad Sveti Jakob ob Savi. Domžale, Mib Domžale, str. 3-4.</ref> Leta 1905 je bil pri Šentjakobu odprt most čez reko Savo, zaradi česar je bil že leta 1909 ukinjen brod.<ref name="RF51-53">Rataj Franc (ur.)(1987). ''1787-1987: Sveti Jakob ob Savi.'' Izdal: Župnijski urad Sveti Jakob ob Savi. Domžale, Mib Domžale, str. 51-53.</ref> Šentjakob je že leta 1868 dobil osnovno šolo v mežnariji, leta 1903 je bilo odprto novo državno šolsko poslopje, med tem ko je bil leta 1914 odprto tudi poslopje društvenega doma, ki je bil tedaj izročen v last cerkve.<ref>Rataj Franc (ur.)(1987). ''1787-1987: Sveti Jakob ob Savi.'' Izdal: Župnijski urad Sveti Jakob ob Savi. Domžale, Mib Domžale, str. 29-31, 50.</ref> Vse do leta 1935 je Šentjakob skupaj s Podgorico spadal v občino Dol, potem pa je leta 1935/36 za kratek čas zaživela samostojna občina Podgorica.<ref name="UZ">[http://crnuce.si/index.php?id=41 ''Upravna zgodovina''.]</ref>

Med vojno so imeli [[Nemci]] postojanko v šentjakobskem župnišču.<ref name="RF30">Rataj Franc (ur.)(1987). ''1787-1987: Sveti Jakob ob Savi.'' Izdal: Župnijski urad Sveti Jakob ob Savi. Domžale, Mib Domžale, str. 30.</ref> V tem času (1943-1946) je južno od Šentjakoba potekala nemška proga, ki je bila po vojni odstranjena.<ref name="RF51-53"/> Po vojni je med 1946 in 1953 delovala lokalna postaja prve pomoči, ki so jo vodile sestre usmiljenke, in ki je za okoliške kraje oskrbela 2.500 do 3.000 primerov letno ter nudila tudi operacijske posege, toda kljub ogorčenju in protestiranju Šentjakobčanov in Podgoričanov ob ravnanju oblasti leta 1953, ki je postajo dala zapreti, je postaja ostala za vedno zaprta.<ref name="RF30"/> V povojnih časih je šentjakobsko župnišče 33 let skrivalo strahotne spomine kontroverzne libertarne socialistke in feministske [[Angela Vode|Angele Vode]], ki so jo zaprle in mučile povojne oblasti; ti skriti spomini so prišli na dan šele po demokratizaciji Slovenije, leta 2004 so bili objavljeni v [[Nova revija|Novi reviji]], leta 2009 pa je bil po teh zapiskih posnet film ''Angela Vode - skriti spomin''.<ref>Vrdlovec Zdenko (10.04.2009).[http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042258469 Angela Vode ali manjka "rosebud".]</ref>