Lawrence Venuti: Razlika med redakcijama

'''Lawrence Venuti''', (* leta 1953) je[[Američani|ameriški]] [[Prevajanjeprevajanje|prevajalec]], teoretik in [[kritik]]., * [[1953]], [[Filadelfija, Pensilvanija]], [[Združene države Amerike]].

Prevaja iz italijanščine, francoščine in katalonščine. Je profesor angleščine na univerzi Temple v [[Filadelfija, Pensilvanija|Filadelfiji]]. Kot profesionalni prevajalec deluje že 15 let.

Venuti je trenutno profesor angleščine na univerzi Temple. Prav tako je predaval kot gostujoč profesor na univerziUniverzi Penn (University of Pennsylvania), [[Univerza Princeton|Princeton]], [[Univerza Columbia|Columbia]], UniversityUniverza ofv TrentoTrentu, UniversityUniverza ofv MainzMainzu, Bernard College in Queen's University Belfast.

Venuti se je osredotočil na teorijo in prakso prevajanja. Velja za eno najizrazitejših figur moderne teorije prevajanja, pogosto s stališči, ki se precej razlikujejo od večine teoretikov. Kritiziral je dejstvo, da je prevajalec prepogosto nevidna figura. S prevajalsko kritiko se ukvarja že od začetka svojega prevajanja.

Njegovo ključno delo, [[#''The translator's Invisibility: A History of Translation]]'', je ob objavi sprožilo nekatere debate. V knjigi govori o svoji teoriji, da so '»udomačene prakse'« znotraj službe in družbe prispevale k prevajalčevi nevidnosti v prevodih. Venuti trdi, da legalne in kulturne omejitve povzročajo, da je '''»zvesta izvedba' delno definirana s strani iluzije prosojnosti''«. Na primer potujitve eksperimentalnih tipov prevajanja bodo verjetno doživele opozicijo s strani založnikov in velikega procenta anglofonskih bralcev, ki berejo za takojšnje razumevanje. To vodi v ozračje v katerem je tekočnost, najpomembnejša kvaliteta za prevod in vsi zametki potujitve ali drugačnosti so namerno izbrisani v manifestaciji egocentričnega nasilja. Kot rešitev problema, Venuti ponuja stategijo potujitve, ki cilja k ''pošiljanju bralca v tujino'' namesto, da ''pripelje avtorja nazaj domov'', kar se zgodi kadar je prevod udomačen.

Knjiga opisuje zgodovino predavanja od 17. stoletja od današnjega časa. Venuti z besedo '»nevidnost'« opisuje prevajalčevo stanje in delovanje v sodobni angloameriški družbi. Nanaša se na dva fenomena: iluzijo govora, ki jo prevajalec doseže z manipulacijo angleščine, ter način branja in ocenjevanja prevodov, ki že dolgo prevladuje v VB in ZDA, kot tudi v drugih kulturah. Slednji se v veliki meri osredotoča na tekočnost in lahkotnost branja besedila in ali prevod ustvarja videz originala, ali je vidno, da gre za prevod. Iluzija prosojnosti je posledica prevajalčevega truda, da zagotovi učinek tekočega govora in s tem lahkotno branje. Ta iluzija prikriva številne pogoje pod katerimi je prevod nastal, kot prvo, prevajalčevo nujno posredovanje v prevod. Bolj tekoč je prevod, bolj neviden je prevajalec in vidnejši je avtor besedila inter sporočilo, ki ga ta želi prenesti. Ocene kritikov kažejo, da je večina komentarjev vezanih na tekočnost, medtem ko so zanemarjena nekatera druga vprašanja (morda pomembnejša) vezana na točnost prevoda, kdo je ciljna publika, kakšna je ekonomična vrednost prevoda na trenutnem tržišču, kakšna je povezava z literarnimi trendi v angleščini in kakšno mesto ima prevod v prevajačevi karieri.