Samostan: Razlika med redakcijama

Kartuzijanska posebnost pa seže dlje od pravil klavzure, in sicer vpeljuje povsem drugačen način sobivanja redovnikov. Kartuzijanski samostani so namreč dom skupnostim samotarjev. Kakor se sprva sliši nemogoče, pa vendar drži - v kartuziji bivajo menihi-puščavniki, saj so celo njihovi stiki s sobrati strogo omejeni. Večino časa prebijejo vsak v svoji [[meniška celica|meniški celici]] (tj. majhni dvonadstropni hišici, kjer je v prvem nadstropju delovni prostor, v drugem pa zasebni prostor za molitev in sobica za spanje ter obedovanje), srečujejo pa se le na skupnih molitvah, nedeljskih in prazničnih kosilih ter tedenskih sprehodih. Tak način bivanja postavlja povsem drugačne zahteve tudi glede arhitekturne zasnove kartuzij. Poleg večine prostorov tipičnega cenobitičnega samostana vpeljuje še ti. veliki [[križni hodnik]], ki je edinstven za kartuzije in okoli katerega so nanizane posamezne meniške celice, med katerimi stojijo pripadajoči obzidani vrtički, kjer menihi gojijo zelenjavo, trto, rože, zelišča ali kaj drugega in kjer premišljujejo, molijo in meditirajo. Posebnosti gradnje se nanašajo še na druge podrobnosti, ki jih literatura podrobno obdela.

 

 

[[Kategorija:Samostani|*]]