Dramatika: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Stryn (pogovor | prispevki)
m vrnitev sprememb uporabnika 77.38.16.246 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Stryn
Vrstica 3:
== Splošno o dramatiki ==
Beseda ''dramatika'' je [[grščina|grškega]] izvora in sicer izhaja iz [[glagol]]a ''drao'', ki pomeni ''[[delovanje|delujem]]'' in je iz njega izpeljana tudi beseda '''dráma''', ki pomeni določeno vrsto dramatskega dela. [[Pisatelj]], ki piše dramska dela, se imenuje '''dramatik''' ali '''dramatičarka'''.
 
Drame so večinoma razdeljene na [[dejanje|dejanja]], ta pa so sestavljena iz [[prizor]]ov ali [[nastop]]ov. Kratke igre so po navadi [[enodejanka|enodejanke]], daljše pa imajo poljubno število dejanj (najbolj pogoste tridejanke in petdejanke). Drame lahko imajo pred prvim dejanjem [[prolog]] ([[predgovor]]; [[uvod]]ni prizor), po zadnjem dejanju pa lahko sledi še [[epilog]] (zaključna beseda).
 
== Zunanja zgradba drame ==
Zunanja zgradba drame se kaže v knjižni obliki drame, v besedilu ali tekstu ([[Latinščina|lat.]] ''textum'', sestava). Besedilo v drami je dvojno: [[dramski premi govor]] in [[Igrske opisne opazke ali didaskalija|igrske opisne opazke]].
 
== Notranja zgradba drame ==
Notranja zgradba drame ali kompozicija (lat. ''componere'' = ''sestaviti'') se kaže v notranjem ustroju drame. Njena osnova je delovanje ali akcija (lat. ''actio'', delovanje). Že [[Aristotel]] je v svoji znameniti ''Poetiki'' (Peri poetikès), povsem teoretskem delu o dramatiki, ugotovil, da ima tragedija dva dela: '''desis''', zavozlavo dramskega vozla, in '''lysis''', njegovo razrešitev. Oba dela sta med seboj ločena po preobratu ali peripetiji ([[grščina|gr.]] ''peripéteia'', nenaden preobrat).
 
Pozneje so mnogi literarni teoretiki Aristotelova razpravljanja o drami razširili in izpopolnili. [[Nemci|Nemec]] [[Gustav Freytag]] je v svojem delu »Tehnika drame« (''Technik des Dramas'') postavil t.i. dramski tikotnik, ki še danes lepo tolmači zamotan ustroj dramskih umetnin.
 
V splošnem lahko vsako dramo razčlenimo po sledečem obrazcu:
 
'''Stopnjevanje navzgor''', (lat. ''Gradatioin in maius''), sestoji iz:
*[[Zasnova ali ekspozicija|Zasnove ali ekspozicije]]
*[[Zaplet v stopnjah ali kolozija|Zapleta v stopnjah ali kolozije]] in
*[[Vrh ali kulminacija|Vrha ali kulminacije]]
 
'''Stopnevanje navzdol'''
 
Stopnevanje navzdol, (lat. ''Gradatioin in minus''), sestoji iz:
*[[Razplet (literatura)|Razpleta v stopnjah]] in
*[[Razsnova (literatura)|Razsnove ali katastrofe]]
 
Poleg teh delov sta v drami važna še uvodni in sklepni akord. Vidni so tudi nekateri momenti, predvsem začetni, preobratni in odločitveni moment ter razni pospešujoči in zaviralni momenti. Vsak izmed teh delov, akordov in momentov ima svojo važno vlogo.
 
Poleg tega pa se drame delijo še na: '''analitične''', te prikazujejo dogodke tik pred katastrofo , v tem času pa se razkrije tudi preteklost, ki je pripeljala do teh dogodkov ([[Sofokles]] - [[Kralj Ojdip]]) in na '''sintetične''', ki dogodke prikazujejo od začetka do konca, tako kot si res sledijo. Ta dva načina sta lahko tudi združena.
 
== Vrste dramskega pesništva ==
Po tem, ali je drama namenjena recitaciji ali uglasbitvi, ločimo '''govorne drame''' in '''glasbene drame'''. Včasih se tudi pri govorni drami dodajo kaki pevski ali glasbeni vložki, nasprotno pa tudi glasbena dela lahko vsebujejo določena mesta z recitacijami. Najizrazitejšo povezavo govorne in glasbene drame predstavlja '''melodrama''' (gr. ''mélos'', petje). To je govorna drama, ki jo spremlja samostojna glasba, da povzdigne učinek govorjene besede.
 
'''Govorne drame'''
 
Govorne drame delimo po vsebini na igre s tragično vsebino in na igre z veselo vsebino.
 
'''Igre s tragično vsebino'''
 
Tragičen je vsak boj za nekaj pozitivnega, kjer človek doživi poraz. Obstoje razne stopnje tragičnosti. Kolikor silnejši je boj, kolikor bolj občečloveški je njegov namen,
kolikor življenjsko in etnično pomembnejši je junak in čim manjša je njegova osebna krivda, tem višja je stopnja tragičnosti. Dostikrat je junak sploh brez vsake moralne krivde in sile, ki ga gonijo v propad. Za igre z žalostno vsebino so z leti nastale razne oznake in vedno nastajajo tudi nove; še najbolj urjeni sta:
*[[Tragedija]] ali žaloigra
*Drama ali igrokaz
 
'''Igre z veselo vsebino'''
 
Pri igrah z veselo vsebino kaže pisatelj kako vedro življenjsko slikos srečno odločitvijo. Nasprotja in konflikti tu niso nikoli tako resni kakor pri igrah z žalostno vsebino. Pravega »sočutja« z glavnim junakom in »strahu«, da bi prišli sami v tak polžaj tu ni. Konec je navadno nepričakovan. Njihov glavni namen sta zabava in razvedrilo. To doseže avtor z obladovanjem smešnosti ali komike. Tudi za igre z veselo vsebino so se udomačili razni nazivi. Najpogostejšiso:
*[[Komedija]] ali veseloigra
*[[Farsa]]
*[[Burka]]
 
'''Glasbene drame'''
 
Glasbene ali muzikalne drame so dramska dela, združena z glasbo. Njihovo besedilo se poje. Delimo jih na take z resno vsebino in na take z veselo vsebino.
 
'''Glasbena dela z resno vsebino'''
 
Med glasbenimi deli z resno vsebino so najvažnejša:
 
* [[Opera]]
* [[Kantata]] in
* [[Oratorij]]
 
'''Glasbena dela z veselo vsebino'''
 
Med glasbena dela z veselo vsebino je najbolj razširjena
*[[Opereta]].
 
== Nastanek in razvoj drame in gledališča ==
Prvo dramo so imeli že stari Indi, toda ta je ostala brez vpliva na starejšo evropsko dramatiko. Vzor evropski dramatiki je stara grška t.i. '''atiška drama'''. Zrasla je iz bogočastja in je bila osrednji del versko-obrednih prireditev, ki so se vsako pomlad meseca marca posebno slovesno obhajale v grškem duhovnem žarišču, v Atenah.
 
Obred je prikazoval, kako se bog [[Dioniz]], oblastni gospodar duš, pripelje v [[Atika|Atiko]]. Krog njega plešejo [[Satir|sátiri]], kmečki fantje, odeti v [[Koza|kozlovske]] kože. Dioniz se pogovarja z njimi o svojih junaških dejanjih, oni pa ga slave s pesmijo. V tem obredu je skrit zametek dvodelnosti grške igre, njena največja posebnost: '''solist''' in '''zbor'''.
 
Ker so bili sátiri odeti v kozlovske kože, se jih je prijel vzdevek kozlov in od tod je dobila tragedija svoje ime. (Grško ''tragos'' = ''kozel'', ''aoide'' = ''petje''.) Dionizu je bil kozlič posebno ljuba žival in so mu ga tudi žrtvovali. Tako je bila torej trgedija rojena ob žrtveniku.
 
Gledalcev je bilo ob takem obredu veliko, a le tisti iz prvih vrst so kaj videli. Zato so pozneje poiskali primernejši prostor: v hribu. Nastal je t.i. [[amfiteater]] (gr. ''amfithéatron'' = ''krožno gledališče''), to je polkrožni prostor s stopničasto se dvigajočimi sedeži. Izkopanin starih amfiteatrov je še dosti. Celo najstarejše Dionizovo gledališče v Atenah iz druge polovice 4. stoletja pr. n. št. je še ohranjeno.
 
Dvodelnosti grške igre je morala ustrezati zgradba antičnega gledališča. Deli zgradbe grškega gledališča so bili:
* ''Théatron'' (gr. ''theàomai'' = ''gledam'') ali stopnišče v polkrogu, razdeljeno na več sektorjev. Tam so sedeli gladalci. Častni sedeži so bili spredaj.
* ''Orkéstra z žrtvenikom''. Tu je nastopal zbor.
* ''Dva obokana vhoda'' imenovana tudi ''parados'', ki sta bila na levi in desni strani stopnišča. Tam je prihajalo občinstvo najprej v orkestro, od tod pa po stopnicah do svojih sedežev.
* ''Proskenion ali oder''. Tu so nastopali solisti.
* ''Skené'' zgradba s tremi ali petimi vrati
* ''Sobice za garderobo''. Te so bile zadaj za ''skené''.
 
Taka gledališča so bila različno velika. V nekaterih je imelo prostota tudi do 30.000 ljudi in so bila čudovito [[akustika|akustična]].
 
Prvo pravo igro je okoli 534 pr. n. št. uprizoril [[Tespis]]. Za oder mu je služila nekakšna ladja na kolesih »carrus navalis« (latinsko ''carrus navalis'' = pomorski voz''); nekateri domnevajo, da izvira od tod beseda »karneval.« Tespis je iz vodja sátirskega zbora napravil '''protagonista'''. Ta je predstavljal boga Dioniza. Petje pa je nadomestil z govorom v jambih. Predstava ni bila deležena pohval. Nad njo so se celo zgražali. Zato se je Tespis s svojim premikajočim odrom odpravil okrog po Atiki. Ohranilo se ni nobeno njegovo delo.
 
Vsekakor je šel razvoj zelo hitro naprej. Pravi razmah pa je doživela grška [[tragedija]] pod tremi velikani dramske umetnosti, to so [[Ajshil]], [[Sofoklej]] in [[Evripid]]. Rodovitnost grške tragedijske umetnosti zbuja občudovanje. Samo trije njeni veliki mojstri so napisali tri sto del. Največje grške tragedije imamo tudi v slovenskih prevodih.
 
Ker so Grki slavili v Dionizu boga duše in boga vina, sta se iz njemu posvečenih obredov razvili tragedija in komedija. Natančno ni dokazano, kdaj in kako je nastala [[komedija]], vendar je dognano, da se je umetniško izoblikovala že v Atenah. Satirska igra je obravnavala kako preprosto mitološko ali junaško šaljivo zgodbo. Največji grški mojster komedije je [[Aristofan]]. Živel je v času peleponeške vojne , ko je bila Grčija zaradi notranjih bojev zelo oslabela. V komedijah je spodbujal Atence k spravi in miru ter zasmehoval vojskovodje.
 
Ko je [[Šparta]] premagala [[Atene]] je [[Stari Rim|Rim]] prevzel atensko dediščino, toda rimska dramatika svojih vzornikov ni dosegla niti v tragediji niti v komediji. Spretne komedije sta pisala [[Plavt]] in [[Terencij]]. Največji rimski traged je [[Seneka]] (4 pr. n. št. do 65 n. št.) Vsi trije so vplivali na poznejše dramatike.
 
Po Senekovi smrti je tudi rimska dramatika propadlain pojem o antičnem gledališču se je izgubil. Na njegovo mesto so stopili cirkuški nastopi z akrobati in burkeži ter neme igre ali '''pantomime''' (gr. ''pantómimos'' = ''kdor vse posnema''), to so uprizoritve, pri katerih nastopajoči prikazujejo dejanje le z gestami in s plesom.
 
Predstavljali so jo [[duhovnik]]i v mašnih oblekah in v latinskem jeziku. Polagoma se je začela oddaljevati od cerkve, vloge so prevzemali posvetni igralci in namesto latinskega jezika je vstopil ljudski jezik.
 
Srednjeveška dramatika je ustvarila tri vrste: [[misterij]]e, [[Mirakel|mirakle]] in [[Moraliteta|moralitete]].
 
Počasi pa so se začele uveljavljati tudi igre izključno posvetne vsebine. Pod vplivom [[Humanizem|humanizma]] se je ponovno vzbudilo zanimanje za klasično dramo in se z njo oplodilo. Po fevdalnih dvorih so nastajala [[Gledališče|gledališča]], a so bila dostopna le [[Plemstvo|plemstvu]]. Kakšnih izrednih dramatikov ta doba ni rodila. Tako se je sredi 16. stoletja rodilo v Italiji svojstveno gledališče [[commedia dell'arte|la commedia dell'arte]], ki je bilo ljudsko gledališče. Njegovi igralci so bili poulični glumači, ki so največkrat nastopali pod milim nebom, na trgih in ulicah, včasih tudi po krčmah in privatnih domovih brez dekorativne scene. Njihove komedije razen nekakšnega vodilnega scenarija niso imele napisanega teksta in igralci so delo sproti improvizirali na odru. Središče dogajanja so tvorili večkratni ljubezenski zapleti. Najnevadnejša komična sredstva so bili razni nesporazumi, usodne zamenjave, čarovnije, pretepi ipd. Tudi natopajoče osebe so bile vedno iste in vsak igralec je imel svojo stalno masko ([[arabščina|arab.]] ''máskara'' = ''šaljivec''). To je bil npr. stari godrnjavi skopuh ''Pantalone'', hudoben in leni kmet ''Pulcinella'' ipd.
 
»Commedio dell'arte« so dostikrat poživljali plesni in pevski vložki. Široka prepuščenost ritmu, mimične kretnje in fantazija so slavile svojo zmago.
 
== Glej tudi ==
* [[seznam dramatikov]]
 
==Vir==
[[Silva Trdina]]:Besedna umetnost: 2. Literarna teorija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1958 in več izdaj. {{COBISS|ID=12872}}
 
[[Kategorija:Dramatika|*]]
 
[[it:Dramma]]