Nemčizem: Razlika med redakcijama

Nemčizmi v slovenščini so lahko bodisi tiste jezikovne prvine, ki niso sprejete v knjižno normo, so slogovno zaznamovane in so v [[SSKJ]] označene z določenim kvalifikatorjem, npr. ''šparati'' nižje pogovorno ‘varčevati’, ali pa danes spadajo v območje slogovno nevtralnega besedišča, npr. ''škarje'' (starovisokonemško skâri, novovisokonemško Schere), ''ura'' (novovisokonemško Uhr), ''žemlja'' (srednjevisokonemško sëmel(e), starovisokonemško sëmala, novovisokonemško Semmel).<ref>Stramljič Breznik I., Hameršak M. Germanizmi v frazemih Slovarja slovenskega knjižnega jezika od R do Ž. Jezikoslovni zapiski 16, 2010, 1: 85–105.</ref> Nekatere [[sposojenka|sposojenke]] so iz nemščine prešle v slovenščino že ob naselitvi Slovencev na tem zemljepisnem območju in so se že davno popolnoma udomačile, so neogibno potrebne in so si z [[izpeljanka]]mi in [[zloženka]]mi ustvarile svoje, včasih kar bogate [[besedna družina|besedne družine]] (npr. ''barva'', ''izba'', ''kuhati'', ''luknja'', ''lopa'', ''pek'', ''puška'', ''reva'', ''šipa'', ''škaf'', ''škoda'', ''ubogati'', ''voščiti'', ''žaga''). Novejše nemške besede smo v slovenščino prevzeli pozneje. Pogosto je šlo za čisto vsakdanje izraze, ki so izpodrivali stare domače (npr.: ''farba'', ''šajba'', ''šefla'', ''šnicelj'', ''glih'', ''žiher'').<ref>šeflaBuncBunc, Stanko (1964). Tujke v slovenskem knjižnem jeziku. Jezik in slovstvo, letnik 9, številka 2/3, str. 58-62.</ref>