Franjo Malgaj: Razlika med redakcijama

BilMalgaj je bil izredno narodno zaveden Slovenec. Zanimal se je za slovensko zgodovino in [[narodopisje]]. Prav tako pa je imel zelo rad slovenske [[ljudske pesmi]] in je tudi sam pisal [[poezija|pesmi]].

Ob izbruhu [[prva svetovna vojna|prve1. svetovne vojne]] je bil Franjo star dvajset let, že jeseni [[1914]] pa je bil vpoklican v slavni slovenski [[87. celjski pešpolk]]. Malgaj, ki je končal šolo za [[rezervni častnik|rezervne]] [[častnikčastnike]]e, je leta [[1915]] na [[Soškasoška fronta|soški fronti]] sodeloval v bojih z [[Italijani]] na [[doberdobDoberdob|doberdobski]]ski planoti, zatem pa je zbolel za tifusom. Hitro se je pozdravil in vrnil v svojo enoto. 87. celjski pešpolk je bil kasneje premeščen na [[Tirolska|Tirolsko]] in ko je avstrijsko poveljstvo istega leta iskalo prostovoljca, ki bi si upal zavzeti izjemno pomembno italijansko postojanko [[Monte Zebio]], se je za to nalogo javil Franjo Malgaj. Izbral je 18 vojakov, Slovencev, in z njimi presenetil ter premagal Italijane. Za svoje dejanje je dobil najvišje avstro-ogrsko [[odlikovanje]] - [[zlata medalja za hrabrost (AOM)|zlato medaljo za hrabrost]], ki je bila eden izmed najpomembnejših vojnih priznanj, kar jih je lahko dobil nižji častnik avstro-ogrske vojske. Kot dobitnik tega prestižnega odlikovanja je sredi 1917 poslan v zaledje, v okrevališče Enzenbach pri Gradcu, kjer je študiral pravo in se privatno učil angleščine.

Čeprav je bil predlagan za napredovanje v čin rez. nadporočnika, togatega čina ni dobil, ker je bil v sodni preiskavi.

Ob razpadu [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] je Malgaj, ki je bil v tem času [[poročnik]], v Celju zbral prostovoljce, doma večinoma iz Celja in okolice ter z njimi [[6. november|6. novembra]] [[1918]] odšel na [[Koroška (zvezna dežela)|Koroško]]. S svojimi [[vojak]]ivojaki je osvobodil vse kraje v [[Mežiška dolina|Mežiški dolini]]. Čin rez. nadporočnika je verjetno dobil 1. oktobra 1918 z ukazom vlade Države SHS v Zagrebu. V soglasju z [[general]]om [[Rudolf Maister|Maistrom]] je v usklajeni akciji [[23. november|23. novembra]] prodrl v [[Labot]] in osvobodil tudi [[Velikovec]]. Pod njegovim poveljstvom so bili odbiti vsi poskusi ponovnega zavzema teh mest. Skupaj s [[Srečko Puncer|Srečkom Puncerjem]] je pričel izdajati [[časopis]] ''[[Korotan]]''. Toda podobno kot generalu Maistru so tudi [[nadporočnik]]unadporočniku Malgaju odvzeli pristojnost za Koroško. Poslan je bil v [[zaledje]]. Konec aprila [[1919]] je [[Slovenska vojska 1918-19|slovenska vojska]], po odobritvi Narodne vlade v Ljubljani in poveljnika Dravske divizije generala Smiljanića, krenila v popolnoma zgrešeno in nepravilno vodeno [[ofenziva|ofenzivo]] na Koroškem. Vodil jo je [[polkovnik]] [[Milan Bleiweis]]. Ofenziva je po kratkem napredovanju zastala, ob avstrijski protiofenzivi, pa so Bleiweisovo [[poveljstvo]] in slovenske enote razpadle. Slovenske čete so v neredu začele [[umik]] proti [[Slovenj Gradec|Slovenj Gradcu]] in [[Radlje|Radljam]]. V boje je takrat posegel tudi nadporočnik Franjo Malgaj s svojo četo in padel. Junija 1919 je general Krste Smiljanić na čelu skupne slovensko-srbske vojske, vojske Države SHS, zavzel celotno slovensko Koroško, vse do Gospe SvetoSvete, vendar je kasneje zaradi neuspelega plebiscita 1920 slovenska Koroška ostala v avstrijskih rokah.

6. maja 1919 je, hoteč čim bolje videti sovražne [[premik]]epremike, splezal na [[drevo]] pri [[Tolsti Vrh, Dravograd|Tolstem Vrhu]]. Ob [[sestop]]usestopu z drevesa se mu je po nesreči zataknila veja ob [[ročna bomba|ročno bombo]], ki mu je visela za pasom, in bombata je eksplodirala. Obstajajo pa še druge inačice njegove tragične smrti. Nadporočnik Franjo Malgaj je padel star komaj 2524 let. Na mestu njegove smrti so mu Slovenci kasneje postavili [[spomenik]]. Ob začetku [[druga svetovna vojna|2. svetovne vojne]] leta [[1941]] so [[nacisti]] tisti spomenik razbili in uničili, toda na istem mestu mu je bil po [[vojna|vojni]] postavljen novi. Posmrtno je bil leta 1920 odlikovan s Karađorđevo zvezdo z meči 4. stopnje.