Ljubljanska pokrajina: Razlika med redakcijama

Italijanska okupacijska politika v Ljubljanski pokrajini je bila na začetku milejša od nemške. Italijani so upoštevali slovenske kulturne in prosvetne ustanove (univerzo, šolstvo, gledališče, sodstvo in upravo) ter si tako hoteli pridobiti naklonjenost slovenskega prebivalstva v nasprotju s kruto in trdo nemško politiko. Ljubljana je postala nekakšno zatočišče za mnoge izobražence, ki so se zatekli pred nacističnim izgonom. Uprava je bila dvojezična, [[italijanščina]] kot šolski predmet in pomožne organizacje fašistične stranke pa naj bi postopoma pripeljale do poitaljančenja pokrajine. Po prvih uspešnih uporniških akcijah prebivalcev na zasedenem ozemlju je italijanska oblast spremenila politiko in začela izvajati program etničnega čiščenja.<ref>Benito Mussolini: “To ozemlje moramo upoštevati kot poskusno ozemlje ... Ne bi izključil možnosti preselitve celotnih skupin prebivalcev’’. Cit. v Marco Cuzzi, ''L’occupazione italiana della Slovenia'', Roma, 1998, s. 225.</ref>. Izvedba tega naklepa je privedla do izgona približno 35.000 civilistov, od katerih je v italijanskih koncentracijskih taboriščih v letih 1942 in 1943 od lakote in bolezni umrlo okoli 3500 moških, žensk in otrok.<ref>Božidar Jezernik, ''Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med drugo svetovno vojno'', Ljubljana, 1997, s. 557-558.</ref> Da je šlo za poskus etničnega čiščenja pričepriča ne samo veliko število ubitih in razseljenih, ampak tudi izjave in ukazi visokih italijanskih oficirjev in zloglasna okrožnica 3C, ki jo je 1. marca 1942 podpisal general Mario Roatta.<ref>Angelo del Boca, ''Italiani, brava gente?'', Vicenza, 2005, s. 234-243.</ref>