Poboj pri Žiglovici: Razlika med redakcijama

odstranjenih 741 zlogov ,  pred 7 leti
-- OVL slike
Brez povzetka urejanja
(-- OVL slike)
'''Poboj pri [[Jama Žiglovica|Žiglovici]]''' predstavlja enega večjih vojnih zločinov [[slovenski partizani|slovenskih partizanov]] nad [[Slovenci|slovenskim]] civilnim prebivalstvom za časa [[Druga svetovna vojna na Slovenskem|2. svetovne vojne]]. Do umora devetih slovenskih kmetov je prišlo 28. julija 1942, na [[Mala Gora|Mali Gori]] nad [[Ribnica|Ribnico]], v breznu [[Jama Žiglovica|Žiglovica]] . Umorjeni so bili: Franc Trdan in Franc Tanko iz [[Dolenja vas|Dolenje Vasi]], Anton Henigman, Anton Gorše, Anton Arko, Franc Arko, Jože Arko in Janez Kozina iz [[Prigorica|Prigorice]] ter Jože Kozina iz [[Žlebič]]a. Vseh devet je bilo vrženih v brezno Žiglovica, vsaj nekateri med njimi verjetno še živi.
[[Slika: AntonArko.png|thumb|right|Anton Arko, 67, kmečki posestnik iz Prigorice]]
 
==Ozadje==
Po okupaciji [[Dolenjska|Dolenjske]] s strani [[fašizem|fašistične]] [[Italija|Italije]] so se lokalni slovenski kmetje znašli v težavnem položaju. Medtem, ko je okupacijska oblast na ozemlju [[Ljubljanska pokrajina|Ljubljanske pokrajine]] v prvem letu delovala dokaj spravljivo do Slovencev, dopuščala slovensko upravo in šolstvo, je po drugi strani delovala s ciljem, da celotno pokrajino dolgoročno popolnoma integrira v italijansko državo. V ta namen je posebno pozornost posvečala prometnim povezavam, cestam in železniškim progam, ki jih je želela ubraniti pred morebitnimi sabotažnimi akcijami [[slovenski partizani|slovenskih partizanov]]. Ker je [[Osvobodilna Fronta|OF]] spomladi leta 1942 okrepila svoje revolucionarno delovanje v okolici [[Ribnica|Ribnice]] in vzporedno začela tudi z napadi na italijanske bunkerje, ki so varovali železniško progo med [[Žlebič|Žlebičem]] in [[Kočevje]]m, so italijanske oblasti od slovenskih domačinov - lastnikov parcel ob progi - zahtevale, da posekajo 100m širok pas gozda na vsaki strani proge. Lastnikom parcel je bilo zagroženo, da bodo v primeru neizpolnitve ukaza kaznovani z visokimi finančnimi sankcijami, poslani v [[Koncentracijsko taborišče Rab|internacijo]] ali celo usmrčeni. Glede na to, da so Italijani le nekaj dni pred dogodki na Žiglovici vdrli v bližnjo [[Sodražica|Sodražico]], požgali nekaj hiš in ustrelili oz. odgnali v internacijo precej prebivalcev, je bila taka grožnja zelo realna. Na drugi strani je tudi OF, čeprav brez vsake legitimne oblasti, domačinom prepovedala sečnjo gozda ob progi in zagrozila s ''strogimi kaznimi'' za vsakega, ki prepovedi ne bi upošteval. Slovenski kmetje iz Prigorice in Dolenje Vasi, ki so do teh dogodkov večinoma še podpirali OF, so se torej znašli med kladivom in nakovalom.
[[Slika: FrancArko.png|thumb|left|Franc Arko, 20, sin Antona Arka, iz Prigorice]]
[[Slika: JožeArko.png|thumb|right|Jože Arko, 18, sin Antona Arka, iz Prigorice]]
 
==28. julij 1942 ==
28. julija 1942 se je kljub partizanskim grožnjam cela Prigorica odpravila na delo v vrtače. Lastnikom parcel so pomagali sekati gozd in čistiti grmovje tudi tisti domačini, ki sami sicer niso imeli zemlje ob progi . <ref> Janko Maček, ''Srp in kladivo nad Ribniško dolino'', Revija Zaveza, št. 12 </ref> Med delom je ljudi okoli 8. ure zjutraj presenetila partizanska patrulja in jih pod grožnjo orožja s seboj nemudoma odvedla devet : Franca Trdana, Franca Tanka, Antona Henigmana, Antona Goršeta, Antona Arka in njegova dva sinova Franca in Jožeta, Janeza Kozino ter njegovega sorodnika Jožeta Kozino. <ref> Časnik ''Slovenec'' : »Dolenjevaške žrtve v 90 metrov globokem brezdnu«, Ljubljana, 1942 </ref> Kljub temu, da je pri sekanju gozda ob vsej dolžini proge sodelovalo precej več domačinov, so partizani s sabo na [[Mala Gora|Malo Goro]] odvedli samo omenjenih devet. Preostali so bodisi ušli pred patruljo, bodisi so še naprej sekali gozd izven njenega dosega. Obstaja tudi verjetnost, da je bila deveterica že poprej izbrana za usmrtitev s strani partizanov, saj so le-ti po navodilih [[Komunistična partija Slovenije|KPS]] že vso pomlad 1942 izvajali ''eksemplarične'' usmrtitve, ki naj bi med prebivalstvom vzbujale grozo in njegove določene segmente načrtno vodile k organiziranju odkritega protirevolucionarnega odpora (t.i. ''bele garde''). Domačini, ki so bili sekali gozd skupaj z deveterico, so sprva menili, da se jim ne bo zgodilo nič hujšega. Čeprav so komunistični partizani v [[Ribnica|ribniški]] okolici do tedaj že zagrešili precej odmevnih umorov slovenskih civilov, denimo umor učiteljice [[Ivanka Novak|Ivanke Novak]], trgovca Franca Riglerja in časnikarja Jožeta Debeljaka, je mnogo ljudi še vedno podpiralo OF in ji zaupalo. Svojce in sorodnike odpeljanih so tolažili z besedami: "''Ne delajte panike. Nič se jim ne bo zgodilo, saj so jih odvedli naši.''" <ref> Janko Maček, ''Srp in kladivo nad Ribniško dolino'', Revija Zaveza, št. 12 </ref>
[[Slika: FrancTrdan.png|thumb|left|Franc Trdan, 68, kmečki posestnik iz Dolenje Vasi, oče 4 otrok ]]
[[Slika: AntonHenigman.png|thumb|right|Anton Henigman, kmečki posestnik in lončar iz Prigorice]]
 
== »Obsodba« in usmrtitev pri breznu Žiglovica ==
Vseh devet domačinov, ki so jih partizani odpeljali na Malo Goro, je bilo nemudoma »obsojenih« na smrt. V tem primeru seveda ni možno govoriti o kakršnemkoli [[pravo|pravnem]] postopku, šlo je za trenutno odločitev političnega komisarja partizanskega bataljona, Milana Venišnika, ki je deloval po navodilih Komunistične partije o iztrebljanju domnevne »reakcije«. Nekateri partizani, domačini iz Ribniške doline, so skušali posredovati in preprečiti umor slovenskih kmetov, vendar je, kot v vseh podobnih primerih, tudi tokrat obveljala volja političnega komisarja bataljona. Milan Venišnik naj bi svojo odločitev utemeljil z besedami: "''Če jih ne bomo danes devet, jih bomo morali jutri devetdeset.''" <ref> Janko Maček, ''Srp in kladivo nad Ribniško dolino'', Revija Zaveza, št. 12 </ref> Partizanom, ki so se zavzemali za nedolžne kmete, naj bi [[Niko Šilih]], komunistični funkcionar in organizator OF na [[Dolenjska|Dolenjskem]], zagrozil, da bodo tudi sami končali v breznu, če ne utihnejo. <ref> Alojz Arko (sin Antona Arka, brat Franca in Jožeta Arka): pričevanje v oddaji ''Pričevalci'' na RTV Slovenija, http://4d.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174297241 </ref>
 
[[Slika: FrancTanko.png|thumb|left|Franc Tanko, 63, mizarski mojster iz Dolenje Vasi, oče 6 otrok]]
Po določenih podrobnostih je možno sklepati, da so se »obsojenci« uprli krivični sodbi, se goloroki spopadli z oboroženimi partizani in skušali pobegniti. Partizani naj bi nato dva mlajša ''razsekali na kose'' <ref> Časnik ''Slovenec'' : »Dolenjevaške žrtve v 90 metrov globokem brezdnu«, Ljubljana, 1942 </ref>, ostale pa žive pometali v brezno [[Jama Žiglovica|Žiglovica]], ki leži nekaj pod vrhom [[Mala Gora|Male gore]], blizu [[tabor|taborske]] cerkve [[Sveta Ana|Sv.Ane]]. Glede na takratno prakso revolucionarnih partizanov, ki so jo ob pobojih slovenskih civilov leta 1942 in kasneje izvajali v [[Krimska jama|Krimski jami]] ter drugod, je trditev, da so vsaj nekatere od žrtev v Žiglovico vrgli še žive, zelo verjetna. En od obeh bratov Arko naj bi ob svojem padcu celo zagrabil blizu stoječega partizana, se ga oklenil in ga potegnil s sabo v brezno. <ref> Alojz Arko (sin Antona Arka, brat Franca in Jožeta Arka): pričevanje v oddaji ''Pričevalci'' na RTV Slovenija, http://4d.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174297241 </ref>
 
[[Franci Strle]], partizan in publicist totalitarnega režima, je po osamosvojitvi in demokratizaciji [[Slovenija|Republike Slovenije]] s člankom v reviji ''Obramba'' poskušal opravičiti partizanski umor devetih slovenskih kmetov. Interpretiral ga je le kot »napačno tolmačenje odredbe o prepovedi sečnje lesa« in zapisal: "''V konkretnem primeru imamo torej opraviti s premajhno razsodnostjo oziroma pravno nesposobnostjo, ne pa z zločinsko usmerjenostjo partizanskih štabov.''" Strletova izjava je problematična, ker je v enakem obdobju leta 1942 prišlo tudi do številnih drugih podobnih primerov pobojev slovenskih civilov s strani partizanov, torej nikakor ni šlo za izjemo.
[[Slika: AntonGorše.png|thumb|left|Anton Gorše, 54, kmečki posestnik iz Prigorice, oče 3 otrok]]
[[Slika: JanezKozina.png|thumb|right|Janez Kozina, 45, kmečki posestnik iz Prigorice]]
 
== Žrtve ==