Redakcija: 00:23, 16. december 2014 uredi Octopus (pogovor \| prispevki) 48.528 urejanj Nova stran z vsebino: '''Lewisova kislina''' je molekularna entiteta (in ustrezna kemijska vrsta), ki je akceptor (prejemnik) elektronskega para in zato sposobna reagirati z Lewisovo bazo, pri č...		Redakcija: 08:11, 16. december 2014 uredi razveljavi Octopus (pogovor \| prispevki) 48.528 urejanj Zapisovanje aduktov, primeri Novejše urejanje →
Vrstica 9: Takšno definicijo kislin in baz le leta 1923 postavil ameriški kemik [[Gilbert Newton Lewis]]. ==Zapisovanje aduktov== V mnogih virih je interakcija med Lewisovo bazo in Lewisovo kislino v kompleksu zapisana s puščico, ki označuje, v katero smer je prešel elektronski par, na primer Me<sub>3</sub>B←NH<sub>3</sub>. V nekaterih virih se adukt zapisuje z vmesnim dvopičjem, ki označuje donirani elektronski par, na primer Me<sub>3</sub>B:NH<sub>3</sub>. Namesto dvopičja se uporablja tudi pika, na primer Me<sub>3</sub>B•NH<sub>3</sub>, podobno kot se v kristalih zapisuje kristalna voda, na primer CuSO<sub>4</sub>•5H<sub>2</sub>O. Na splošno se donorsko-akceptorska vez obravnava kot preprost kontinuum nekje med idealizirano [[kovalentna vez \|kovalentno vezjo]] in [[Ionska vez\|ionsko vezjo]].<ref name=March>J. March (1992). ''Advanced Organic Chemistry''. 4. izdaja. J. Wiley and Sons. New York. ISBN 0-471-60180-2.</ref> ==Primeri== [[Slika:Coordinate Covalent Bonding.svg\|thumb\|Lewisov prikaz tvorjenja amonijevega iona; adukt ima pozitiven naboj, ki na sliki ni prikazan]] Klasično je izraz »Lewisova kislina« omejen na trikotne ploske kemijske vrste s prazno [[P-orbitala\|p orbitalo]] s splošno formulo BR<sub>3</sub>, v kateri je R lahko organska substituenta ali halid. Kot trikotne ploske Lewisove kisline se obravnavajo tudi kompleksi kot je Et<sub>3</sub>Al<sub>2</sub>Cl<sub>3</sub> in AlCl<sub>3</sub>. Kovinski ioni, kot so Na<sup>+</sup>, Mg<sup>2+</sup> in Ce<sup>3+</sup>, ki so vedno [[Kompleksna spojina\|kompleksno]] vezani z dodatnimi ligandi, so pogosto viri koordinatno nenasičenih derivatov, ki po reakciji z Lewisovo bazo tvorijo Lewisove adukte. Druge reakcije se obravnavajo preprosto kot »kislinsko katalizirane reakcije«. Nekatere spojine, kakršna je na primer voda (H<sub>2</sub>O), so lahko Lewisove kisline in Lewisove baze, saj lahko, odvisno od reakcije, bodisi sprejmejo ali oddajo par elektronov. Lewisove kisline so raznolike. Najenostavnejše so tiste, ki neposredno reagirajo z Lewisovimi bazami. Bolj pogoste so take, ki pred tvorbo adukta opravijo kakšno kemijsko reakcijo. Med Lewisove kisline, ki so definirane kot prejemniki elektronskega para, spadajo: * [[proton]] (H<sup>+</sup>) in kisle spojine onijevih ionov kot sta {{chem\|NH\|4\|+}} in {{chem\|H\|3\|O\|\|+}}, * kovinski [[kation]]i kot sta Li<sup>+</sup> li Mg<sup>2+</sup>, ki sta pogosto kompleksno vezana z vodo ali etri, * trikotne ploske kemijske vrste, na primer BF<sub>3</sub> in karbokationi H<sub>3</sub>C<sup>+</sup>, * pentahalidi [[fosfor]]ja, [[arzen]]a in [[antimon]]a in * elektronsko siromašni π sistemi, kakršni so enoni in tetracianoetileni. Poudariti je treba, da se pojem Lewisove kisline pogosto uporablja zelo ohlapno, saj na primer prosti protoni v raztopinah ne obstajajo. ==Sklici== {{sklici\|12}} {{chem-stub}}

Lewisova teorija kislin in baz: Razlika med redakcijama