Boris Race: Razlika med redakcijama

Rodil se je v družini zidarskega mojstra. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, nižjo gimnazijo pa v [[Gorica|Gorici]]. Leta 1931 se je družina preselila v [[Ljubljana|Ljubljano]]. Tu je končal Tehnično srednjo šolo na gradbenem oddelku. Med leti 1937–1943 je služboval pri [[arhitekt]]ih [[Lado Kham| Khamu]] in [[Gustav Ogrin|Ogrinu]] ter gradbenemu podjetju Tönnies. Takoj po [[kapitulacija|kapitulaciji]] [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] se je povezal z [[OF|Osvobodilno fronto]]. Zbiral je orožje, širil ilegalni tisk in oskrboval skladišča s tehničnim materialom. Po reorganizaciji OF je bil povezan z dvema sabotažnima skupinama. V decembru 1941 se je preko arhitekta [[Edo Mihevc|Mihevca]] vključil v delo centralne tehnike [[Komunistična partija Slovenije|Komunistične partije Slovenije]]. Član KPS je postal 2. novembra 1942.<ref name =''Leksikon''>''Primorski slovenski biografski leksikon''. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-19941974–1994.</ref> Najprej je vodil tehniko Petrač, od avgusta 1942 do aprila 1943 pa tehniko na [[Kodeljevo|Kodeljevem]]. Ko so [[Italija|italijanske]] [[okupacija|okupacijske]] oblasti njeno delovanje odkrile, je bil junija 1943 obsojen na 30 let zapora. Iz kaznilnice v [[Parma|Parmi]] je bil izpuščen 31. decembra 1943. Od začetka januarja 1944 je bil aktivni partizanski učitelj v Hrpeljah, nato je prevzel vodstvo tehnike Slavnik v [[Brkini]]h. Junija 1944 je postal načelnik gradbenega odbora Pokrajinske tehnike pokrajinskega komiteja KPS za [[Primorska|Slovensko primorsko]], nato še namestnik pokrajinskega tehnika za Primorsko. Njegovo delo je [[Partizanska tiskarna Slovenija]]. Maja 1945 je postal vodja tehničnega oddelka Urada za tisk pri pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru (PNOO) v [[Trst]]u. Marca 1946 je začel delati v pisarni PNOO, marca 1947 pa je postal sekretar gospodarske komisije pri PNOO. Po resoluciji [[Informbiro]]ja je septembra 1948 začel delati v komunistični partiji [[Svobodno tržaško ozemlje|Svobodnega tržaškega ozemlja]]; na kongresu 1949 so ga izvolili v njen centralni komite in tajništvo odgovornega za [[agitacija|agitacijo]] in [[propaganda|propagando]]. V letih 1949–1957 je bil tajnik Slovensko-hrvaške prosvetne zveze, pozneje Slovenske prosvetne zveze, sedanje [[Zveza slovenskih kulturnih društev|Zveze slovenskih kulturnih društev]]. Marca 1953 je ustanovil lastno gradbeno podjetje, ki ga je vodil do 1983. V tem času je bil med drugim član odbora za gradnjo Kulturnega doma v Trstu in član odbora Tržaške kreditne banke. Najpomembnejše je njegovo delo v [[Slovenska kulturno-gospodarska zveza|Slovensko kulturno-gospodarski zvezi]]; 1954 je postal član njenega izvršnega odbora, od 1964 do 1987 pa je bil z dveletno prekinitvijo njen predsednik.<ref>''Enciklopedija Slovenije''. Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-20021987–2002</ref>