Karel Janez Herberstein: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 20:
== Izvor in kariera ==
Izhajal je iz številne rodbine [[Herbersteini|Herbersteinov]]. Njegova starša sta bila državni grof [[Deželni glavar|deželni glavar]] [[Štajerska (vojvodina)|Štajerske]] Janez Ernest von Herberstein in Marija Doroteja grofica Dietrichstein, ki so imeli grad in gospostvo [[Grad Hrastovec|Hrastovec]], kjer Karel preživel rano mladost. Teologijo je študiral na Univerzi v Salzburgu, ni pa jasnih podatkov o času njegove ordinacije. Na podlagi posebne papeške bule iz 23. aprila 1743 je bil 17. junija 1743 ustoličen za korarja v škofiji v Tridentu, star komaj 24 let. Kasneje je v letih 1757–61 študiral bogoslovje kot gojenec praške nadškofije v »collegium germanicum - hungaricum« v Rimu. V 1. polovici 1769 je bil v diplomatski funkciji poslan na dunajski dvor ter se mudil tudi v Gradcu. Na dunajskem dvoru je pokazal svojo sposobnost in vdanost, in postal kandidat za koadjutorja ljubljanskega škofa Leopolda Jožefa Petazzija po smrti grofa Dauna, ki je prej imel to mesto. Zahtevi cerkvenega prava, da mora biti škofijski koadjutor tudi sam škof, se je zadostilo na ta način, da je dobil Herberstein obenem s koadjuturo 20. novembra 1769 še naslov škofa v severnonemškem mestecu Minden. Novo funkcijo je začel opravljati šele poleti 1770. Ko je škof Petazzi 28. novembra 1772 umrl, Herbersteinu ni bila potrebna nova umestitev (5. decembra je dobil škofijo formalno v posest ter bil instaliran; na obvestilo o spremembi so mu odgovorili z Dunaja 9. decembra 1772, iz Rima 3. februarja 1773). Leta 1784 je cesar Jožef II. planiral dvigniti [[Ljubljanska škofija|ljubljansko škofijo]] v nadškofijo in Herbersteina v nadškofa, vendar ta ni dobil potrditve iz Rima in tako ostal do smrti »prvi nominirani ljubljanski nadškof«. Po vrsti bolezni, ki so ga pričele težiti, je 7. oktobra 1787 umrl od kapi.
Škof Herberstein celo na portretu v moderni lasulji iz tiste dobe, ko je že bil predlagan za nadškofa, predstavlja visoko inteligentnega aristokrata, kar je tudi bil. Govoril in pisal je po latinsko, francosko, italijansko in nemško. S slovenščino se je seznanil v mladih letih v Hrastovcu, vendar je ni obvladal v tolikšni meri, da bi mogel v njej pridigati. Bil je vsestransko izobražen, in njegov interes je bil posvečen stroki, teološkim in cerkvenopolitičnim vprašanjem. Njegova biblioteka je obsegala 995 številk, med katerimi je velika večina teoloških in nekaj zgodovinskih. Nedvomno je bil janzenist. Bil je izrecen nasprotnik jezuitom, o redovih pa menil, da so se preživeli in da za versko življenje ne bi bilo posebne škode, če bi jih vlada tudi vse ukinila; molitev je morala po njegovih mislih »obstajati bolj v občutkih nego besedah, in imeti naravnost namen, ljudi poboljševati in delati čednostnejše«, medtem ko ni cenil niti bratovščin, niti pobožnosti kakor so romanje, križev pot, devetdnevnice in podobno, niti blagoslavljanja podob, križev in rožnih vencev ter proglašal za »brezumno bajko« in »neznatno pobožnjakarstvo« sploh marsikaj, kar je veljalo za važen činitelj verskega življenja; menil je, da »ker zunanja strogost (do lastnega telesa) malo pomaga, tako dela človeka notranja blaženost srečnega časno in večno«. Herberstein si koadjutorske pozicije ni mogel utrditi, čeravno se je papeška bula o njegovih pravicah javno v stolnici prečitala. Ko je prispel v Ljubljano Petazzi, mu sicer ni nehal na Dunaj izražati svojega veselja nad njegovim imenovanjem in njegovo vnemo, a v resnici se je vkljub bolezni in potrebi ljubosumno oklepal svojih pravic, zavračal vsako namigavanje, da bi naklonil Herbersteinu kak beneficij ali tudi samo stanovanje in hrano v dvorcu in skušal še naprej upravljati škofijo brez koadjutorja. Med vplivnimi duhovniki škofove okolice je našel Herberstein sicer mnogo plemičev, a po vsej priliki malo somišljenikov. (Kanoniki so bili ob Herbersteinovem prihodu 1770 sami plemiči).
| |||