Luknjane kartice so se pojavile mnogo pred računalniki[[računalnik]]i. Uporabljale so se v [[tekstilna industrija|tekstilni industriji]] - kot pripomoček pri [[tkanje|tkanju]] [[vzorec|vzorcev]] jih je kot prvi uporabil leta [[1725]] [[Basile Bouchon]] (pravzaprav je šlo za [[trak]] luknjanega papirja[[papir]]ja), kasneje je njegovo idejo izboljšal [[Jean-Baptiste Falcon]].
[[Charles Babbage]] je prav tako razmišljal v tej smeri, pri izdelavi analitičnega stroja je uporabil idejo [[Joseph Jacquard|Josepha Jacquarda]] -ovo idejo o luknjani kartici, ki naj bi kontrolirala zaporedje izvajanja [[kalkulacija|kalkulacij]] na [[analitični stroj|analitičnem stroju]]. Take kartice so se uporabljale do konca 19. stoletja v enostavnejših tabulirnih strojih. Herman Hollerithove kartice (kot se včasih tudi reče luknjanim karticam) je Hollerith patentiral leta [[1887]]. Dimenzije so bile 90 mm x× 215 mm - zaradi preprostega razloga, ker je bil dolarski[[dolar]]ski [[bankovec]] takrat te velikosti, tako da so lahko kartice shranjevali tusitudi v prostore namenjene za shranjevanje denarja[[denar]]ja. Leta [[1928]] so uvedli standardno velikost kartic - 187.325 x× 82.55 mm.
Hollerith je leta [[1896]] ustanovil firmo ''Tabulating machines company'', ki se je še z dvema drugima firmama združila v [[IBM]]. Zato se je reklo luknjanim karticam tudi IBM-kartice. Imele so 80 stolpcev, 12 vrstic in so predstavljale 80 znakov.
Sistemi, ki so uporabljali luknjane kartice, so v večini izginili konec 70tih[[1970.|70-tih]] let prejšnjega stoletja, predvsem zaradi tega, ker so [[disketa|diskete]] ter diski[[disk]]i postajali vse bolj dostopni.
