Émile Zola: Razlika med redakcijama

| birth_date = 2. april{{datum rojstva|1840|4|2}}

| death_date = 29.{{datum septembersmrti in starost|1902|9|29|1840|4|2}}

Zola je bil rojen v Parizu v družini [[italijani|italijanskega]] inženirja. Mladost je preživel v mestu [[Aix-en -Provence]]. Šolal se je v Parizu, postal uslužbenec založbe in pozneje [[novinar]], dokler se ni okoli leta [[1880]] popolnoma posvetil književnemu delu. Preselil se je v [[Médan]] in živel osamljeno, obdan s privrženci in somišljeniki, do leta [[1897]], ko je posegel v [[Afera Dreyfus|Dreyfusovo afero]], napisal [[manifest]] ''ObtužujemObtožujem'' (''J'accuse'', 1898), zoper reakcionarne sile in branil po krivem obtoženega. Pred preganjanjem se je moral začasno umakniti v [[Anglija|Anglijo]], vendar je kmalu dočakal pravično revizijo procesa.

Zola je imel velik vpliv na francosko književnost [[19. stoletje|19. stoletja]]. Velja za utemeljitelja [[Eksperimentalni roman|eksperimentalnega romana]] in je najvidnejši predstavnik [[naturalizem|naturalizma]], ki naj bi po njegovem podobno kot prirodoslovje prikazoval življenje znanstveno, na temelju bioloških in socialnih zakonitosti in v obliki eksperimenta, ki naj razkrije učinkovanje treh determinant: okolja, dobe in sedanjosti. Na tej idejni podlagi je zasnoval prvi pomembnejši [[roman]] ''Thérèse Raquin'', nato pa ciklus 20 romanov ''Rougon-Macquartovi'' s podnaslovom »Prirodna in socialna zgodovina neke družine v času drugega cesarstva«. Ciklus opisuje usodo številnih članov iste družine, ki so dedno obremenjeni in živijo v različnih socialnih okoljih za časa drugega cesarstva. V njihovem življenju vlada dosleden biološki in socialni determenizem, ki jih spreminja v degenerike, obsedene od spolnosti, alkoholizma in podvržene boleznim. Vsak roman opisuje posebno stran družbe: ''Beznica'' delavsko življenje v pariških predmestjih, ''Nana'' prostitucijo, [[Germinal (Zola)|Germinal]] rudarje in njihov boj s kapitalističnimi lastniki, ''Umetnina'' umetniške kroge, ''Zemlja'' kmete, ''Polom'' propad Francije v francosko-nemški vojni. Usode oseb, ki naj dokazujejo avtorjevo osnovno tezo, se prepletajo z nazornimi opisi okolja, množičnih prizorov in materialnih pojavov, ki so najboljši del Zolajevega pripovedništva, medtem ko je psihološka in moralna stran zanemarjena oziroma podrejena biološko socialni.

{{lifetime|1840|1902|DEFAULTSORT:Zola, Émile}}