Superprevodnost: Razlika med redakcijama

'''Súperprevódnost''' (tudi '''súpraprevódnost''') je v [[fizika|fiziki]] [[fizikalni pojav|pojav]], da [[električna upornost]] [[snov]]i (t. i. superprevodnikov) pri določeni, za dano snov značilni zelo nizki temperaturi, skokovito pade na nič. Druga značilnost superprevodnika je, da povsem izrine [[magnetno polje]] iz svoje notranjosti ([[Meissnerjev pojav]]). Superprevodne so številne [[kovina|kovine]] in [[zlitina|zlitine]], zadnjih nekaj let pa poznamo tudi superprevodne [[keramika|keramike]] in [[steklo|stekla]].

 

 

Odkritje superprevodnosti je posledica tekmovanja znanstvenikov ob prehodu v [[20. stoletje]] pri doseganju vse nižjih [[temperatura|temperatur]]. Enega za drugim so utekočinili [[kisik]], [[dušik]] in [[vodik]], toda šele leta [[1908]] je uspelo raziskovalni skupini [[Heike Kamerlingh Onnes|Heikeja Kamerlingh-Onnesa]] na Univerzi v Leidnu utekočiniti [[helij]], in sicer pri za tiste razmere neverjetno nizki temperaturi 4,2 [[kelvin|K]]. Leta 1911 je Kamerlingh-Onnes uporabil svojo napravo za meritve električne upornosti [[živo srebro|živega srebra]]. Ugotovil je, da pri temperaturi 5,15 K upornost skokovito pade pod mejo občutljivosti meritev. Kamerlingh-Onnes je imenoval pojav superprevodnost, točko prehoda pa temperatura skoka. Za to odkritje in za dosežke v tehniki nizkih temperatur je leta 1913 dobil [[Nobelova nagrada za fiziko|Nobelovo nagrado za fiziko]].