Mohamed: Razlika med redakcijama

[[Slika:Folio from a Koran (8th-9th century).jpg|thumb|left|250px|Folio iz zgodnjega korana v Kufski pisavi ([[Abasidi|Abasid]]ska doba, 8.-9. stoletje)]]

[[Koran]] je osrednje versko besedilo v [[Islam]]u in muslimani verjamejo, da predstavlja besede Boga, kot jih je Mohamedu razkril nadangel [[Gabriel]].<ref name="Britannica">{{cite encyclopedia|last=Nasr |first=Seyyed Hossein | authorlink=Seyyed Hossein Nasr | title=Qurʾān |year=2007| encyclopedia=Encyclopædia Britannica Online | accessdate=24.9.2013|location=|publisher=|url=http://www.britannica.com/EBchecked/topic/487666/Quran}}</ref><ref name = LivRlgP338>''Living Religions: An Encyclopaedia of the World's Faiths,'' Mary Pat Fisher, 1997, page 338, I.B. Tauris Publishers.</ref><ref name = QuranC17V106>{{Koran|17,106}}</ref>

Najstarejša ohranjena zapisana »sira« (življenjepisi Mohameda in citati, ki mu jih pripisujejo) je »Življenje božjega sela«, ki jo je napisal [[Ibn Išak]] okoli leta 767 (150 AH). Čeprav se je deloizvirnik izgubiloizgubljen, sta to siro, v precejšnji meri dobesedno, navajala [[Ibn Hisham|Ibn Hišam]] in [[Mohamed Ibn Jarir al-Tabari|Al-Tabari]].<ref name="Nigosian6">S. A. Nigosian(2004), p. 6</ref><ref>Donner (1998), p. 132</ref> DrugaDrugi zgodnji viri so zapisi o zgodovini Mohamedovih kampanj, katerekaterih avtor je [[al-Vakidi]] (umrl leta 207 muslimanske dobe), in ''Knjiga velikih razredov'' (''Kitab Tabaqat Al-Kubra''), nastalo izpod peresa njegovega tajnika [[Ibn al Sa'd -Bagdadi]]ja (umrl leta 230 muslimanske dobe).<ref name="Watt-Mecca-xi"/>

Mnogi znanstvenikizgodovinarji se strinjajo, da so prvi življenjepisi točni, čeprav njihove točnosti ni mogoče zagotoviti.<ref name="Nigosian6"/> V nedavnih študijah so znanstveniki začeli razlikovati med tradicijo, ki se tiče pravnih zadev, in tradicijo, ki je zgolj zgodovinske narave. V prvem primeru bi lahko šlo za tradicije, ki se jih je izumljalo, v drugem primeru pa, z izjemami, za snov, ki je bila kvečjemu predmet »tendencioznega oblikovanja«.<ref>Watt (1953), p.xv</ref>

Zahodni akademiki so glede zbirk hadit skeptični, kar se njihove zgodovinske točnosti tiče.<ref name="Lewis 1993, pp. 33–34"/> V kasnejših obdobjih zapisanih pripovedi strokovnjaki ne odklanjajo ''a priori'', vendar pa o njih sodijo v zgodovinskem kontekstu in na podlagi njihove skladnosti z dogodki indrugimi osebamiviri.<ref>Madelung (1997), pp.xi, 19 and 20</ref>

[[Arabski polotok]] je v glavnem sušen in [[Ognjenik|vulkanski]], tako da je razen v bližini oaz ali vodnih virov težko kmetovati. V Mohamedovem času je bila krajina posuta z vasmi in mesti; med njimi sta bili najbolj pomembni [[Meka]] in [[Medina]]. Medina je bilo veliko cvetoče kmetijsko naselje, Meka pa je bila pomembno finančno središče za številna okoliška plemena.<ref name="Muhamad-Mecca-12">Watt (1953), pp.1–2</ref> Življenje v skupnosti je bistvenega pomena za preživetje v puščavskih pogojih, saj pomaga domorodnim plemenom v boju s krutim okoljem in načinom življenja. Plemensko ureditev je spodbujala nujnost delovanja kot enote, katere enotnost je temeljila na krvnem sorodstvu.<ref>Watt (1953), pp. 16–18</ref> Avtohtoni Arabci so bili bodisi [[nomadnomadi]]i, bodisi stalno naseljeni; prvi so se stalno selili iz kraja v kraj, iščoč vodo in pašo za svoje črede, drugi pa so se držali svojega kraja in se ukvarjali s trgovino in kmetovanjem. Preživetje nomadov je pri nomadih bilo odvisno tudi od napadov na karavane in na oaze, ki zanje niso pomenili kaznivega dejanja.<ref name="Rue">Loyal Rue, ''Religion Is Not about God: How Spiritual Traditions Nurture Our Biological'',2005, p.224</ref><ref name="Esposito4">John Esposito, ''Islam'', Expanded edition, Oxford University Press, p.4–5</ref>

V predislamski Arabiji so bili na bogove in boginje gledali kot na zaščitnike posameznih plemen; njihovi duhovi so bili povezani s svetimi drevesi, kamni, izviri in vodnjaki. Poleg svoje vloge kot prizorišča letnega romanja, je svetišče [[KaabaKaba]] v Meki hranilo 360 kipov-malikov, ki so predstavljali božanske zaščitnike plemen. Tri boginje so bile povezane z Alāhom kot njegove hčere: Álat, Manat in al-'Uza. V Arabiji so obstajale monoteistične skupnosti, med drugim kristjani in Judje.<ref>See:

Mohamed se je rodil v Meki in tam preživel približno 52 let svojega življenja (ok. 570–622). Ta čas običajno delijo na obdobje pred inrazglasitvijo obdobjenjegovih popreroiških razglasitvividenj njegovihin preroškihobdobje videnjpo njej.

Mohamed se je rodil okoli leta 570<ref name="abraha"/> in za njegov rojstni dan se verjame, da je v mesecu ''Rabi 'al-avval.''<ref>{{cite book |title=The Oxford Dictionary of Islam |last=Esposito |first=John L. (ed.) |coauthors= |year=2003 |isbn=978-0195125580 |page=198 |pages= |url=http://books.google.com/?id=E324pQEEQQcC&pg=PA198&dq=muhammad+birthday+Rabi%27+al-awwal#v=onepage&q=muhammad%20birthday%20Rabi%27%20al-awwal&f=false |accessdate=19 June 2012}}</sup></ref> Pripadal je klanu Banu Hašim, družina je bila ena od uglednih družin Meke, čeprav se zdi, da je v njegovih zgodnjih letih spadala med manj uspešne.<ref name="EoI-Muhamad"/><ref>See also {{Koran|43,31}} cited in EoI; Muhamad</ref> Klan Banu Hašim je pripadal plemenu [[Kurajš]]. Tradicija postavlja letnico rojstva Mohameda v leto slonov, ki je dobiladobilo ime po neuspelem napadu s strani [[kraljestvo Aksum|aksumskega kralja]] Abraha, ki je svojo vojsko dopolnil s sloni. Raziskave iz 20. stoletja za ta dogodek predlagajo druga leta, in sicer 568 ali 569.<ref name="Watt7">Watt (1974), p. 7.</ref>

Njegov oče Abdulah je umrl skoraj šest mesecev pred Mohamedovim rojstvom.<ref name="Meri2004">{{citation |last=Meri |first=Josef W. |authorlink=Josef W. Meri |title=Medieval Islamic civilization |url=http://books.google.com/books?id=H-k9oc9xsuAC |accessdate=3 January 2013 |volume=1 |year=2004 |publisher=Routledge |isbn=978-0-415-96690-0 |page=525}}</sup></ref> Po islamskem izročilu so Mohameda kmalu po rojstvu poslali živetiživet z družino [[beduini|beduinov]] v puščavipuščavo, saj se je verjeloveljalo prepričanje, da je življenje v puščavi zdravo za dojenčke. Mohamed je ostal pri svoji krušni materi Halimah bint Abi Duajb in njenem možu, dokler ni bil star dve leti.<ref name="IntroQuran182"/> Nekateri zahodni strokovnjaki islama zgodovinskost tega izročila zavračajo.<ref>Watt, "[http://referenceworks.brillonline.com/entries/encyclopaedia-of-islam-2/halima-bint-abi-dhuayb-SIM_2648 Halimah bint Abi Duajb]", ''[[Encyclopaedia of Islam]]''.</ref> Ko je bil star šest let, je Mohamed izgubil svojo biološko mater Amino zaradi bolezni in postal sirota.<ref name="IntroQuran182"/><ref>Watt, ''Amina'', [[Encyclopaedia of Islam]]</ref> Naslednji dve leti je zanj skrbel njegov ded Abd al-Mutalib iz klana Banu Hašim, vendar je, ko je Mohamed bil star osem let, tudi njegov ded umrl. Nato je prišel v skrb svojega strica Abu Taliba, novega vodje klana Banu Hašim.<ref name="IntroQuran182"/><ref name="Watt7"/> Zgodovinar islama William Montgomery Watt pravi, da se v Meki 6. stoletja skrbniki šibkejšim članom plemena niso posebej posvečali: »Mohamedovi varuhi so poskrbeli, da ni umrl od lakote, vendar jim je bilo težko storiti kaj več zanj, ker se je klanu Hašim tiste čase zgleda slabo pisalo.«<ref name="Watt8">Watt (1974), p. 8.</ref>

Nekaj ​​let kasneje, kot piše v pripovedih, ki jih je zbral zgodovinar [[Ibn Išak]], je Mohamed bil Mohamed vpleten v dobro znano zgodbo o tem, kako so leta 605 n. št. vstavili Črni kamen nazaj v steno KaabeKabe. Črni kamen, svetinjo, so bili med obnovitvenimi deli na Kaabi odstranili. Voditelji MekiMeke se niso mogli dogovoriti, kateri klan naj bi imel čast, da vgradivgraditi črni kamen nazaj na svoje mesto. Dogovorili so se, da počakajo na naslednjega prišleka, ki bo prišel skozi vrata v mesto, in ga prosili, danaj on odloči. Ta človek je bil 35-letni Mohamed, pet let pred svojim prvim razodetjem. Prosil je za kos blaga in črni kamen položil na njegovo sredo. Voditelji klana so prijeli za rob blaga in Črni kamen skupaj prenesli na njegovo mesto, kjer ga je Mohamed nato vstavil in na ta način zadostil časti vseh vpletenih.<ref name="Dairesi">{{cite book|title=The sacred trusts: Pavilion of the Sacred Relics, Topkapı Palace Museum, Istanbul|editor=Uğurluel, Talha|editor2=Doğru, Ahmet|author1=Dairesi, Hırka-i Saadet|author2=Aydın, Hilmi|publisher=Tughra Books|year=2004|isbn=978-1-932099-72-0}}</sup></ref>

Mohamed je imel navado vsako leto nekaj tednov moliti na samem v jami na gori Hira blizu Meke.<ref>Emory C. Bogle (1998), p.6</ref><ref>John Henry Haaren, Addison B. Poland (1904), p.83</ref> Po islamskem izročilu se je Mohamedu leta 610 pri enem od teh obiskov na gori Hira prikazal angel [[Gabriel]] in mu ukazal, da recitirarecitirati verze, ki so kasneje postali del Korana.<ref>Brown (2003), pp. 72–73</ref> Obstaja soglasje, da so bile prve razodete besede Korana bile začetek Sure 96.{{Koran|96}} <ref name="EI2-Wahy">{{Cite encyclopedia | edition = 2nd| publisher = Brill Academic Publishers| volume = 11| pages = 54| first = A.J.| last = Wensinck | first2= A. | last2 = Rippen |title = Waḥy | encyclopedia = [[Encyclopaedia of Islam]]| year = 2002 |isbn=9004127569}}</sup></ref> Po svojem prvem razodetju je bil Mohamed v globoki stiski. Ko se je vrnil domov, ga je Kadija, skupaj s svojim krščanskim bratrancem (Ibn Navfal Varaka), potolažila in pomirila.<ref name=autogenerated1>Esposito (2010), p.8</ref> Bal se je tudi, da bodo drugi njegove trditve zavrnili, češ da je obseden.<ref name=Esposito4/> Šiitsko izročilo trdi, da Mohamed ni bil ne presenečen ne prestrašen, ko se mu je prikazal Gabriel, temveč da je angela pozdravil, kot dabi ga je pričakoval.<ref>''See:''

* Rodinson (2002), p. 71.</ref> Po prvem razodetju je sledil premor treh let (obdobje, znano kot »Fatra«), Mohamed se je ta čas počutil pobit in se je predajal molitvi in duhovnim vajam.<ref name=EI2-Wahy /> Ko so se razodetja nadaljevala, ga je angel pomiril in mu ukazal, danaj začne pridigati: »Tvoj varuh in gospod te ni zapustil, tudi nevšečen mu nisi.«{{Koran|93,3}} <ref>Brown (2003), pp. 73–74</ref><ref>Uri Rubin, ''Muhamad'', [[Encyclopedia of the Quran]]</ref>

[[Sahih Buhari]] pripoveduje , da je Mohamed opisal razodetja kot »da so včasih kot zvonjenje zvona«. Ajša je povedala: »Bila sem priča, kako je bog nekega zelo mrzlega dne navdihnil preroka in kako mu je znoj kapljal s čela (ko je navdiha bilo navdiha konec)«.<ref>{{cite web|url=http://www.cmje.org/religious-texts/hadith/bukhari/001-sbt.php |title=Center for Muslim-Jewish Engagement |publisher=Cmje.org |date= |accessdate=26 January 2012|archiveurl=http://web.archive.org/web/20111224225140/http://www.cmje.org/religious-texts/hadith/bukhari/001-sbt.php|archivedate=24 December 2011}}</sup></ref> Po [[Alford T. Welch|Welchu]] lahko imamo te zapise imamo za resnične, saj je malo verjetno, da bi si jih muslimani kasneje ponaredili.<ref name="EoI-Muhamad"/> Mohamed je bil prepričan, da svoje misli lahko razlikuje od teh sporočil.<ref>Watt, ''The Cambridge History of Islam'' (1977), p. 31.</ref> Po Koranu je bila ena glavnih vlog Mohameda bila, opozoriti nevernike na njihovo [[eshatologija|eshatološko]] kazen.{{Koran|38,70|6,19}} Občasno se Koran ne sklicuje izrecno na [[sodni dan]], ampaktemveč navaja primere iz zgodovine izumrlih skupnosti, in opozarjasvari Mohamedove sodobnike napred podobnepodobnimi katastrofekatastrofami.{{Koran|41,13}} <ref name="EoQ-Muhamad"/> Mohamed ni samo karal tistih, ki so zavrnili Božje razodetje, temveč je imel dobre novice za vse, ki so se odpovedali zlu, poslušali božjo besedo in Bogu služili.<ref>Daniel C. Peterson, ''Good News'', [[Encyclopedia of the Quran]]</ref> Poslanstvo Mohameda vključuje tudi pridiganje monoteizma: Koran ukazuje Mohamedu, danaj oznanja in hvali ime Gospoda, in mu naroča, da naj ne časti malikov ali pridružuje Bogu drugadrugih božanstvabožanstev.<ref name="EoQ-Muhamad"/><ref name="IntroQuran185">An Introduction to the Quran (1895), p. 185</ref>

Ključne teme zgodnjih verzov Korana so med drugim odgovornost človeka do njegovega ustvarjalca; vstajenje od mrtvih, poslednja sodba z živimi opisi muk v peklu in užitkov v raju; in znamenja Boga v vseh vidikih življenja. Verskih dolžnosti, ki so bile v tem času zahtevalezahtevane od vernikov, je bilo malo: verovati v Boga in ga prositi, da naj odpusti grehe, pogosto moliti, pomagati drugim, zlasti ljudem v stiski; odpovedati se je treba goljufiji in ljubezni do bogastva (kar je bilo pomembno za trgovsko življenje v Meki bilo pomembno), ostati čist in ne ubijati novorojenih deklic.<ref name = "EoI-Muhamad"/>

Po muslimanskem izročilu je Mohamedova žena Kadija prva začela verovati, da je prerok.<ref name="Watt53-86">Watt (1953), p. 86</ref> Kmalu so ji je sledilsledili Mohamedov desetletni bratranec Ali Ibn Abi Talib, dober prijatelj [[Abu Bakr]] in njegov posvojeni sin [[Zayd ibn Harithah|Zaid]].<ref name="IntroQuran184"/><ref name="Watt53-86"/> Okoli 613 je Mohamed začel pridigati javnosti.{{Koran|26,214}} <ref>Ramadan (2007), p. 37–9</ref> Večina prebivalcev Meke ga ni jemala resno in se je iz njega norčevala,<ref name="IntroQuran185"/> bilo pa je tudi nekaj spreobrnjencev. Pri zgodnjih spreobrnjencih v islam je šlo za tri glavne skupine: mlajše brate in sinove velikih trgovcev; za ljudi, ki niso bili v prvi v vrsti v svojem plemenu ali ki so iz prvih vrst izpadli; in za šibke, večinoma nezaščitene tujce.<ref name = "Cambridge 1977 36">Watt, ''The Cambridge History of Islam'' (1977), p. 36.</ref>

Po mnenju Ibn SadaSadovem mnenju so prebivalci Meke začeli nasprotovati Mohamedu, ko je prišel na dan z verzi, ki so obsojali njihove prednike, njihovo čaščenje malikov in njihovo mnogoboštvo.<ref name="IntroQuran185"/><ref>F. E. Peters (1994), p.169</ref> Koranska [[eksegeza]] pa vztraja, da je do nasprotovanj prišlo že ob Mohamedovih prvih javnih pridigah Mohameda.<ref name="Rubin">Uri Rubin,'' Kurajš'', [[Encyclopaedia of the Qur'an]]</ref> Ker je število njegovih privržencev raslo, je postal grožnja lokalnim plemenom in vladarjem v Meki, katerih bogastvo je temeljilo na KaabiKabi, osrednji točki verskega življenja, ki ga je Mohamed želel strmoglaviti. Mohamedova obsodba tradicionalne vere v Meki je bila posebej trn v očeh njegovemu lastnemu plemenu Kurajš, ki je bilo varuh Ka'abeKabe.<ref name = "Cambridge 1977 36" /> Vplivni trgovci so skušali prepričati Mohameda, danaj preneha pridigati, in mu kot protiuslugo ponujali mesto v ožjem krogu trgovcev inter za njegov položaj v družbi koristno poroko. Zavrnil je oboje.<ref name = "Cambridge 1977 36" />

Leta 615 so se nekateri privrženciMohamedovi Mohamedaprivrženci odselili v etiopsko [[Aksumitsko cesarstvokraljestvo]] in pod zaščito krščanskega etiopskega cesarja Aṣḥama ibn Abjarja ustanovili majhno naselbino.<ref name="EoI-Muhamad"/><ref name="IntroQuran185"/>

Mohamed si je obupno želel sprave s svojim plemenom, bodisi iz strahu, bodisi ker je upal, da bo tako laže uspel; v tem stanju je razglasil verz, ki priznava obstoj treh boginj v Meki, ki naj bi bile Alāhove hčere, in v katerem jih prosi, danaj zastavijo svojo besedo zanj. Mohamed je te verze kasneje na ukazGabrielov Gabrielaukaz umaknil, kot razlog pa navedel, da mu jih je prišepnil sam hudič.<ref name="IntroQuran185"/><ref>The Cambridge companion to Muhamad (2010), p.35</ref><ref group="n">Zgoraj omenjeni islamski viri navajajo, da je Mohameda med recitiranjem Sure Al-Najm (Q.53), kot mu jo je sporočil [[Nadangel Gabriel]], [[Satan]] zapeljal, da je po verzih 19 in 20 rekel naslednje: »Si pomislil na Allāt in drugo al-'Uzzā ter kot Manāt; vzvišene Gharaniq so to, na njih priprošnjo upamo«. (Alat, al-'Uzza in Manāt so bile tri boginje, ki so jih častili prebivalci Meke). gl cf Ibn Išak, A. Guillaume p. 166.</ref> Ta epizoda, znana kot »Zgodba o žerjavih« ({{lang | ar | قصة الغرانيق}}, »Kisat al Garanik«) je znana tudi kot »[[Satanski stihi]]«. Nekateri strokovnjaki so iz različnih razlogov izpodbijali zgodovinsko verodostojnost teh verzov.<ref>«Koran« v »[[Encyclopaedia of Islam]]«, 2. izdaja, Vol. 5 (1986), p. 404</ref> Pripetljaj je naletel na zelo razširjeno naklonjenost zgodnjih muslimanov, po 10. stoletju pa iz teoloških razlogov na močna nasprotovanja. Nasprotovanja so bila tako vztrajna, da je odklanjanje teh verzov sčasoma postalo za pravovernega muslimana edino sprejemljivo stališče. <ref>Shahab Ahmed, "Satanic Verses" in the ''[[Encyclopedia of the Qur'an]]''.</ref>

[[Slika:Al-Aqsa Mosque by David Shankbone.jpg|thumb|left|250px|[[Mošeja Al-Aksa]], je del zgradbkompleksa na Tempeljski gori (al-Haram aš-Šarif) v [[Jeruzalem]]u, za katero se verjame, da je »najbolj oddaljena« med mošejami, ki jih je Mohamed med svojim nočnim potovanjem obiskal. Al-Haram aš-Šarif je za muslimane tretji najsvetejši kraj na svetu.<ref name="Grabar2006">{{cite book|author=Oleg Grabar|title=The Dome of the Rock|url=http://books.google.com/books?id=OeIOowshe6EC&pg=PA14|accessdate=26 December 2011|date=1 October 2006|publisher=Harvard University Press|isbn=978-0-674-02313-0|page=14}}</sup></ref>]]

Islamsko izročilo pravi, da je Mohamed leta 620 doživel »[[Izra in Mi'radž]]«, čudežno potovanje v eni sami noči, v spremstvu angela [[Gabriel]]aGabriela. V prvem delu poti, »Izra«, naj bi na krilatem žrebcu (»Burak«) iz Meke poletel do »najbolj oddaljene« med mošejami (v arabščini: »Masdžid al-Aksa«), ki jo običajno muslimani enačijo z [[Mošeja Al-Aksa|mošejo Al-Aksa]] v [[Jerusalem|Jeruzalem]]u. V drugem delu, ki se imenuje »Mi'radž», naj bi Mohamed obiskal nebesa in pekel ter govoril s prejšnjimi preroki, kot so [[Abraham]], [[Mojzes]] in [[Jezus]].<ref name="IntroQuran186"/><ref name="EoIMW"/> [[Ibn Išak]], avtor prvega [[Sirah Rasul Allah|življenjepisaMohamedovega Mohamedaživljenjepisa]], predstavlja ta dogodek kot duhovno izkušnjo, kasnejši zgodovinarji, kot sta [[Mohamed Ibn Jarir al-Tabari|Al-Tabari]] in [[Ibn Katir]], pa ga vidijo kot fizično potovanje.<ref name="EoIMW">''Encyclopedia of Islam and the Muslim World'' (2003), p. 482</ref>

Nekateri zahodni islamski učenjaki so mnenja, da je najstarejša muslimanska tradicija razumela potovanje kot pot od svetega prostora v Meki skozi nebesa do nebesnega »al-Bajtu L-MaʿMuri« (nebeški prototip KaabaKabe); kasnejše izročilo pa v njem vidi potovanje Mohameda iz Meke v Jeruzalem.<ref>Sells, Michael. ''Ascension'', [[Encyclopedia of the Quran]].</ref>

Mohamedova žena Kadija in njegov stric Abu Talib sta oba umrla v »letu žalosti« 619. S smrtjo Abu Taliba je vodstvo klana Banu Hašim prešlo na Abu Lahaba, ki je bil zaprisežen sovražnik Mohameda. Kmalu zatem je Abu Lahab Mohamedu odtegnil zaščito klana. Mohamed se je tako znašel v smrtni nevarnosti, saj je umik te zaščite pomenil, da krvno maščevanje, če ga kdo ubije, ne bo več veljalo. Mohamed je nato obiskal Ta'if, drugo pomembno arabsko mesto, kjer je skušal najti zaščitnika zase, vendar je bil njegov trud zaman, poleg tega pa se je s tem izpostavil telesni nevarnosti.<ref name = "EoI-Muhamad"/><ref name="Momen"/><ref name="IntroQuran186"/> Prisiljen se je bil vrniti v Meko. Mož iz Meke, po imenu Mut'im ibn Adi in zaščita plemena [[Banu Navfal]] sta mu omogočila varno vrnitev v rodno mesto.<ref name="EoI-Muhamad"/><ref name="Momen"/><ref name="IntroQuran186" />

Tiste dni je bilo na obisku v Meki veliko ljudi, poslovno ali pa kot romarji zav [[Kaaba|Kaabo]]Kabo. Mohamed je ob tej priložnosti začel iskati nov dom zase in svoje privržence. Po več neuspešnih pogajanjih je naletel napridobil zaupanje nekaj moških iz Jatriba (pozneje imenovanopreimenovanega Medina).<ref name="EoI-Muhamad"/> Arabsko prebivalstvo v Jatribu je poznalo monoteizem in je pričakovalo prihod preroka, saj je v kraju obstajala judovska skupnost.<ref name="EoI-Muhamad" /><ref name="IntroQuran187">An Introduction to the Quran (1895), p. 187</ref> Poleg tega so upali, da jim bosta Mohamed in nova vera uspelapomagala prevladati nad Meko, ker so bili na mesto zaradi njegove pomembnosti kot romarskega kraja ljubosumni.<ref name="IntroQuran187"/> Spreobrnjenci v islam iz skoraj vseh arabskih plemen so prihajali v Medino, in junija naslednjega ponudba leta je petinsedemdeset muslimanov odšlo v Meko na romanje in na srečanje z Mohamedom. Na skrivnem ponočnemnočnem sestanku je skupina sklenila »drugo prisego al-`Aqaba«<ref name = "IntroQuran187" /> ali, s stališča orientalistov, »Vojno prisego«<ref>Watt (1974) p. 83</ref> Po prisegah na Akaba, je Mohamed spodbujal svoje privržence, danaj se izselijo v [[Jatrib]]. Kot že prej pri selitvi v Etiopijo, so Kurajši selitev skušali preprečiti selitev, vendar je skoraj vsem muslimanom uspelo oditi.<ref name = P87>Peterson (2006), pp. 86–9</ref>

Hidžra je selitev Mohameda in njegovih privržencev leta 622 n. št. iz Meke v Medino. Septembra 622 je Mohamed dobil opozorilo, da ga bodo skušali umoriti, tako dazato se je skrivaj izmuznil iz Meke in se s svojimi privrženci preselil v Medino,<ref name="IntroQuran187" /> 320 km (200 km) severno od Meke. Hidžra se praznuje vsako leto na prvi dan muslimanskega leta.

PoslanstvoDelegacija, v kateremkateri so bili predstavniki dvanajstih pomembnih klanov iz Medine, je Mohameda povabilopovabila kot neodvisnega tujca v Medino, da bi jim je na razpolagoslužil kot glavni razsodnik za celotno skupnost.<ref name="Cambridge39"/><ref name="Esp">Esposito (1998), p. 17.</ref> Pred 620 je v Jatribu že okoli sto let prihajalo do spopadov, v glavnem med arabskimi in judovskimi prebivalci.<ref name="Cambridge39"/> Nenehni poboji in spori glede iz teh smrti izvirajočih zahtevkov, še posebej po bitki pri Bu'atu, v katero so bili vpleteni vsi klani, so pokazali, da plemensko pojmovanje krvnega maščevanja in očesanačela oko za oko ni več smiselno, če ni nekoga z avtoriteto, ki odloča v spornih primerih.<ref name="Cambridge39">Watt, ''The Cambridge History of Islam'', p. 39</ref> PoslanstvoDelegacija iz Medine se je v svojem imenu in v imenu svojih sodržavljanov zavezalozavezala, da bodo sprejeli Mohameda v svojo skupnost in ga ščitili kot enega od svojih.<ref name="EoI-Muhamad"/>

Mohamed je svojim privržencem svetoval, danaj se izselijo v Medino, tako da so skoraj vsi njegovi privrženci zapustili Meko. Izročilo pravi, da so bili prebivalci Meke zaradi odhajanja muslimanov vznemirjeni in da so naklepali Mohameda umoriti. S pomočjo Alija je Mohamed prebivalce Meke, ki so pazili nanj, prevaral, in z Abu Bakrom na skrivaj ušel iz mesta.<ref name="IntroQuran187"/><ref>Moojan Momen (1985), p. 5</ref> Leta 622 se je Mohamed preselil v Medino, veliko poljedelsko [[oaza|oazo]]. Privrženci, ki so se skupaj z Mohamedom izselili iz Meke, so postali znan kot »[[muhadžirun]]« (izseljenci).<ref name="EoI-Muhamad"/>

PrvaPrvo skupinaskupino poganskih spreobrnjencev v islam v Medini so bilisestavljali klani brez lastnih velikih voditeljev, ki so jih podjarmili sovražni voditelji iz drugih klanov.<ref>Watt (1956), p. 175.</ref> Sledilo jim je pogansko prebivalstvo Medine, ki se je razen nekaterih izjem na splošno odločilo za islam. Kot pravi [[Ibn Išak]], je na to vplivalo spreobrnjenje [[Sa'd ibn Mu'ad]]a (vidnega vodja iz Medine).<ref>Watt (1956), p. 177.</ref> Ljudje, ki so se v Medini spreobrnili k Islamu in ki so muslimanskim izseljencem našli zatočišče, so postali znani kot »[[Ansar (Islam)|Ansar]]« (podporniki).<ref name="EoI-Muhamad" /> Mohamed je nato razglasil bratstvo med izseljenci in podporniki in si izbral [[Ali]]jaAlija za lastnega brata.<ref>{{cite encyclopedia | title = Ali ibn Abitalib | encyclopedia = Encyclopedia Iranica | accessdate =25 October 2007|url=http://www.iranica.com/newsite/articles/v1f8/v1f8a043.html|archiveurl=https://web.archive.org/web/20070812205939/http://www.iranica.com/newsite/articles/v1f8/v1f8a043.html|archivedate=2007-08-12}}</sup></ref>

Po njihovi izselitvi muslimanov so prebivalci Meke zasegli njihovo lastnino muslimanskih izseljencev.<ref>[[Fazlur Rahman]] (1979), p. 21</ref> Brez ekonomskih korenin in dostopnih poklicev so muslimanski odseljenci začeli napadati karavane, kar je vodilo do oboroženega spopada z Meko.<ref name="Lewisw">Lewis (2002), p. 41.</ref><ref>Watt (1961), p. 105.</ref><ref name="IntroQuran188">An Introduction to the Quran (1895), p.188</ref> Mohamed je razglasil verze [[Koran|Korana]]e, ki muslimanom dovoljuje boje z Meko (glej sura [[Al-Hajj|Al-Hadž]]{{Koran|22,39}}).<ref>[[John Kelsay]] (1993), p. 21</ref> S temi napadi so si odseljenci lahko pridobili bogastvo, moč in prestiž, hkrati pa zasledovali svoj končni cilj, da osvojijoosvojiti Meko.<ref>Watt(1961) p. 105, p. 107</ref><ref name="Lewis2">Lewis (1993), p. 41.</ref>

Izročilo pravi, da je 11. februarja 624 Mohamed, med molitvijo v mošeji [[Masdžid al-Kiblatain]] v Medini prejel razodetje od Boga, da mora med molitvijo biti obrnjen proti Meki in ne proti Jeruzalemu. Hkrati z njim so svoj položaj prilagodili tudi njegovi soverniki, kar je bil začetek tradicije, da se vernik med molitvijo obrača proti Meki.<ref name="Watt1974">{{cite book |author=William Montgomery Watt|title=Muhamad: prophet and statesman |url=http://books.google.com/books?id=zLN2hNidLw4C&pg=PA113 |accessdate=29 December 2011 |date=7 February 1974 |publisher=Oxford University Press |isbn=978-0-19-881078-0 |pages=112–114}}</sup></ref> Kot meni Watt, sprememba ni bila tako nenadna in dokončna, kot pravi izročilo (verzi, povezani s tem razodetjem{{Koran|2,136|2,147}}, naj bi bili razkriti ob različnih časih), poleg tega pa naj bi sebila navezovalaskladna nas spremembesprememami v Mohamedovi politični podpori in predstavljapredstavljala znak, da se je odmaknil od Judov in sprejel bolj arabski pogled.<ref name="Watt1974"/>

Marca 624 je Mohamed vodil približno tristo bojevnikov v napad na [[Karavana|karavano]] trgovcev iz Meke. Muslimani so jim postavili zasedo pri Badru.<ref>Rodinson (2002), p. 164.</ref> Ker je bila z načrtom seznanjena, je karavana muslimanom ušla.<ref name="IntroQuran188"/> Iz Meke so medtem poslali zaščitnico, ki je ugotovila, da je karavana na varnem, in nato zasledilaizsledila muslimane, dater se spopadespopadla z njimi. Do bitke pri Badru je prišlo marca 624.<ref>Watt, ''The Cambridge History of Islam'', p. 45</ref> Čeprav so bili številčno na slabšem za več kot trikrat, so muslimani bitko, ki je terjala najmanj petinštirideset nasprotnikov in samo štirinajst njihovih mrtvih, dobili. Uspelo jim je tudi ubitipobiti nasprotnikove voditelje, med drugimi je padel tudi [[Amr Ibn Hisham|Abu Džal]]<ref>Glubb (2002), pp. 179–186.</ref> Zajeli so sedemdeset ujetnikov, številne med njimi so kmalu zamenjali za bogato odkupnino ali pa osvobodili.<ref name="Lewisw"/><ref name="IntroQuran188"/><ref name="W123">Watt (1961), p. 123.</ref><ref name = "Rodinson 168-9">Rodinson (2002), pp. 168–9.</ref> Mohamed in njegovi privrženci so v zmagi videli potrditev svoje vere,<ref name="EoI-Muhamad"/> saj je Mohamed zmago pripisal pomoči nevidne množice angelov.<ref name="IntroQuran188189">An Introduction to the Quran (1895), p.188 – 189</ref> Verzi v Koranu iz tega časa se za razliko od verzov iz Meke ukvarjajo s praktičnimi težavami vladanja in z vprašanji glede delitve plena.<ref>Lewis(2002), p. 44</ref><ref name="IntroQuran189">An Introduction to the Quran (1895), p.189</ref>

Zmaga je okrepila položajMohamedov Mohamedapoložaj v Medini in pregnala pretekle dvome med njegovimi privrženci.<ref>Russ Rodgers, ''The Generalship of Muhamad: Battles and Campaigns of the Prophet of Allah'' (University Press of Florida; 2012) ch 1</ref> Nasprotovanje je tako postalo manj glasno. Pogani, ki se še niso spreobrnili, so bili zaradi islama zelo zagrenjeni. Dva izmed njih, [[Asma bint Marvan]] in [[Abu 'Afak]], sta spesnila verze, ki so muslimane zasmehovali in žalili. Ubili so ju pripadniki njunega lastnega ali sorodnega klana, tako da do krvnega maščevanja ni prišlo.<ref>Watt (1956), p. 179.</ref>

Mohamed je iz Medine pregnal [[Banu Kanjuka|Banu Kandžuka]], eno od treh glavnih judovskih plemen.<ref name="EoI-Muhamad"/> Čeprav jih je Mohamed želel usmrtiti, se [[Abd Alāh ibn Ubaij|Abd Alāh ibn Ubaidž]], poglavar plemena [[Hazradž]], s tem ni strinjal, tako da so jih samo izgnali v Sirijo, vendar brez njihovega premoženja.<ref name="IntroQuran189"/> Po bitki pri Badru je Mohamed sklenil zavezništva in dogovore o vzajemni pomoči s številnimi beduinskimi plemeni, s katerimi je svojo skupnost zaščitil pred napadi iz severnega dela [[Hedžaz|Hedžaza]].<ref name="EoI-Muhamad"/>

MekaPrebivalci jeMeke bilaso sedajsi zavzetaprizadevali maščevati za to, da poraz maščuje. Da bi ohranili svojo gospodarsko blaginjo, so prebivalci Meke morali ponovno vzpostavitipridobiti svoj pri Badru izgubljeni prestižugled.<ref>Watt (1961), p. 132.</ref> V naslednjih mesecih so iz Meke pošiljali oddelkeodrede v zasedo, Mohamed pa je vodil odprave proti plemenom, ki so bila zavezniki Meke, in organiziral napad na karavano iz Meke.<ref>Watt (1961), p. 134</ref> [[Abu Sufjan]] nato zbral vojsko tri tisoč mož in se odpravil v napad na Medino.<ref name="IntroQuran189"/><ref name = "Lewis 1960 45">Lewis (1960), p. 45.</ref>

Izvidnik je kak dan kasneje opozoril Mohameda na bližajočo se vojsko in na število bojevnikov v njej. Naslednje jutro je na vojnem sestanku muslimanov prišlo do spora glede najprimernejšega odgovora na bližajoči napad. Mohamed in številne visoke osebe so bile mnenja, da bi bilo varneje, da se borijo v Medini in tako izkoristijo njene močne utrdbe. Argument mlajših muslimanov je bil, da nasprotnik uničuje njihove pridelke in da bo skrivanje za okopi škodilo njihovemu prestižu. Na koncu je Mohamed sprejel mnenje slednjih in muslimanske sile pripravil za boj.<ref name="IntroQuran189"/> Mohamed je tako svojo vojsko odvedel iz mesta do gore Uhud (kjer je stal nasprotnikov tabor), kjer je 23. marca prišlo do bitke pri Uhudu.<ref>C.F. Robinson, ''Uhud'', [[Encyclopedia of Islam]]</ref><ref>Watt (1964) p. 137</ref> Čeprav je muslimanska vojska dotlej v svojih spopadih vedno uspešna, je prišlo zaradi nedisciplinenediscipliniranosti strateško postavljenih lokostrelcev prišlo do poraza muslimanov, ubitih je bilo 75 muslimanov, med njimi [[Hamza Ibn 'Abd al-Mutalib|Hamza]], Mohamedov stric in en od najbolj znanih [[mučeništva v islamu|mučenikov v muslimanskem izročilu]]. Nasprotnik muslimanov ni zasledoval, temveč se je vrnil nazaj v Meko in razglasil, da je v bitki zmagalzmago. Verjetno je do tega prišlo, ker je Mohamed bil Mohamed ranjen in so menili, da je umrl. Ko so to,med žepovratkom naizvedeli, nada potije nazaj,Mohamed zvedeliživ, se niso obrnili, ker so dobili napačne podatke, da mohamedancem prihajajo nove sile na pomoč.<ref name="IntroQuran189"/> Povsem uspešni pa tuditako niso bili, saj jim ni uspelo, dadokončno biuničiti muslimane dokončno uničilimuslimanov.<ref>Watt (1974) p. 137</ref><ref>David Cook(2007), p.24</ref> Muslimani so pokopali mrtve, in se zvečer vrnili v Medino. PojavljalaMnogi so se vprašanjaspraševali gledeo razlogovrazlogih za poraz, nanjeMohamed je nanje odgovoril z verzi ,{{Koran|3,152}}, po katerih je vzrok za poraz po eni strani kazen za neposlušnost, po drugi strani pa preizkus odločnosti vernikov.<ref>See:

Abu Sufjan je zdaj svoja prizadevanja usmeril nav drugi napad na Medino. Pritegnil je podporo nomadskih plemen severno in vzhodno od Medine, pomagal si je s propagando o šibkostiMohamedovi Mohamedašibkosti, obljubljal je plen, spominjal sogovornike na ugled plemena Kurajš in jih podkupoval.<ref name = "Watt Medina 30">Watt (1956), p. 30.</ref> Mohamedova politika je sedaj bila, kolikor mu je bilo mogoče, preprečiti zavezništva proti njemu. Kadarkoli je prišlo do zaveze proti Medini, je proti plemenom poslal odprave, ki so zavezano uničile.<ref name = "Watt Medina 30" /> Kadar je Mohamed dobil novice, da se možje zbirajo s sovražnimi nameni proti Medini, je nanje odgovoril ostro odgovoril.<ref>Watt (1956), p. 34</ref> En primer je umor [[Ka'b ibn al-Ašraf]]a, poglavarja judovskega rodu [[Banu Nadir]], ki je odšel v Meko in pisal pesmi, ki so v prebivalcih Meke budile žalost, jezo in željo po maščevanju za bitko pri Badru.<ref>Watt (1956), p. 18</ref><ref>{{cite journal | last1 = Rubin | first1 = Uri | year = 1990 | title = The Assassination of Kaʿb b. al-Ashraf | journal = Oriens | volume = 32 | issue = 1 | pages = 65–71 | jstor = 1580625 | doi = 10.2307/1580625}}</sup></ref> Mohamed je približno leto kasneje izgnal rod Banu Nadir iz Medine<ref>Watt (1956), pp. 220–221</ref> v Sirijo in mu pri tem dovolil, da s seboj vzame nekaj svojega premoženja, ker mu jih v njihovih oporiščih ni uspelo obvladati. Ostali del njihovega premoženja je zahteval Mohamed zase v imenu Boga, ker ni bilo pridobljeno s prelivanjem krvi. Mohamed je več različnih arabskih plemen drugega za drugim presenetil z ogromno silo, zaradi česar so se njegovi sovražniki združili, da bi ga skupaj uničili.<ref name="IntroQuran190">An Introduction to the Quran (1895), p.190</ref> MohamedoviMohamedu poizkusi,ni dauspelo preprečipreprečiti nastaneknastanka konfederacije proti njemu, so bili neuspešni, uspelo pa mu je razširiti svoje sile in preprečiti številnim plemenom, da bi se pridružila njegovim sovražnikom.<ref>Watt (1956), p. 35</ref>