Selevkidsko cesarstvo: Razlika med redakcijama

|title_leader = [[Kralj]] }}

 

 

== Delitev Aleksandrovega imperija ==

Razpadanje cesarstva se je hitro nadaljevalo. Leta [[143 pr. n. št.]] so svojo neodvisnost dosegli Judje pod vodstvom Makabejcev, ozemlja na vzhodu pa so osvajali Parti. Leta [[139 pr. n. št.]] so Parti Demetrija II. porazili in ga ujeli in od takrat naprej obvladovali celotno [[Iran|Iransko planoto]]. Demetrijev brat Antioh VII. je za nekaj časa vzpostavil enotnost in moč Selevkidov, vendar to ni bilo dovolj, da bi preprečil vdiranje Partov. Leta [[129 pr. n. št.]] so ga v bitki za obrambo Babilonije ubili. Po njegovi smrti se je oblast Selevkidov sesula, ker so se številni kandidati za njegovo nasledstvo zapletli v državljansko vojno, kateri ni bilo videti konca.

 

Po letu [[100 pr. n. št.]] se je ogromno Selevkidsko cesarstvo zmanjšalo na [[Antiohija|Antiohijo]] in nekaj sirskih mest. Kljub očitnemu propadu moči in zmanjšanemu kraljestvu, je plemstvo še vedno volilo kralje, pri čemer so občasno posredovali Ptolemeji iz Egipta in drugi zunanji vladarji. Selevkidi so se obdržali na oblasti samo zato, ker jih nihče ni hotel priključiti k svoji državi. V vojnah v [[Anatolija|Anatoliji]] med [[Mitrijad VI. Pontski|Mitrijadom VI.]] iz [[Pont]]a in Sullo iz Rima, sta obe sprti strani pustili Selevkide ob strani.

 

* Annalina V. (1188-1191) zadnja Selevkidska guvernerka na Cipru (1188-1191). Po križarskem zavzetju Cipra se preseli v Epir in ustanovi "Analinsko vejo Selevkidov" (1198-1810) ki je "probizantinska"

 

 

== Viri ==