Janez Janež: Razlika med redakcijama

 

Ob koncu leta 1947 je odšel v [[Rim]]. Tam je spoznal lazarista Ladislava Lenčka, ki ga je navdušil, da bi kot zdravnik pomagal [[misijonar]]jem na Kitajskem. Odločil se je postati [[laik|laiški]] [[misijonar]] (tj. človek, ki ni [[duhovniško posvečenje|posvečen v duhovnika]], pač pa s svojim zgledom in dobrimi deli ljudem kaže [[krščanstvo|krščanske]] vrednote). Iz Rima je preko [[Južna Amerika|Južne Amerike]] odpotoval proti Kitajski.

 

Na [[Ljudska republika Kitajska|Kitajskem]] je delal kot zdravnik v pokrajini [[Yunnan]] v mestu [[Zhaotong]] (kitajsko {{jezik-zh2|昭通}}, beri ''Džaotong''; v slovenskih virih večkrat zasledimo tudi obliko ''Čaotung'', ki je posledica nepravilnega poslovenjanja iz [[Wade-Gilesovo prečrkovanje|WG prečrkovanja]] ''Chaot<nowiki>'</nowiki>ung''). Delal je v bolnišnici, ki so jo vodili italijanski [[menih]]i [[kamilijanci]] in šolske sestre iz [[Slovenska Bistrica|Slovenske Bistrice]]. Bolnišnica je bila ob njegovem prihodu v precej slabem stanju in osebje ni bilo primerno usposobljeno. Pod vodstvom doktorja Janeža je bolnišnica doživela pravi razcvet. Janež je vodil izobraževanje in urjenje osebja, uspelo pa mu je (s pomočjo dobrotnikov iz tujine) dobiti tudi nekaj sodobnejše opreme: rentgenski aparat in kirurške instrumente. Med okoliškim prebivalstvom se je začel širiti glas o čudežnem zdravniku, ki zna pozdraviti vse težave. V tem obdobju se je doktor Janež naučil [[kitajščina|kitajščine]], saj je hitro videl, da brez znanja jezika ne more vzpostaviti pravega stika s pacienti.