|
Kasnejša izročila v Mohamedu vidijo razkolnika: [[Brunetto Latini]] ga v 13. stoletju v svojih »Li livres dou tresor« prikazuje kot nekdanjega meniha in kardinala,<ref name="EoI-Muhamad"/> [[Dante Alighieri|Dante]] pa ga v »[[Božanska komedija|Božanski komediji]]« (Pekel, Napev 28, spesnjen v začetku 1300s) skupaj z Alijem postavlja v pekel »med sejalce razdora in razkolnike, ki jim hudiči znova in znova mesarijo hrbte«.<ref name="EoI-Muhamad"/> Kulturni kritik in avtor [[Edward Said]] v knjigi »Orientalizem« o Dantejevi podobe Mohameda piše: <blockquote> Empirični podatki o Orientu ... štejejo zelo malo; ... Kar ... je Dante skušal v »[[Pekel (Dante)|Peklu]]«, je ... Orient označiti kot nekaj tujega in shematsko vključiti v gledališki oder, katerega gledalci, odgovorne osebe in igralci so ... samo za Evropo. . Od tod kolebanje med ljudem domačim in tujim: Mohamed je vedno slepar (nič novega, saj se pretvarja, da je kot Jezus) in vselej orientalski (tujec, kajti četudi je v nekaterih pogledih »kot« Jezus, mu navsezadnje vseeno ni podoben).<ref>{{cite book |author=Said, Edward W |title=Orientalism |publisher=Penguin |year=2003 |isbn=9780141187426 |url=http://books.google.com/?id=zvJ3YwOkZAYC&printsec=frontcover&dq=orientalism&cd=3#v=onepage&q |page=68}}</sup></ref></blockquote>
[[Ibn Warraq|Ibn ]]Varak meni, da je Saidova ocena Dantejevega dela zgrešena: »Said ni videti kaj posebno skrben bralec Danteja in njegove umetnine, ''Božanske komedije''«. Prvi argument: Said se ne zaveda alegorične vsebine »Božanske komedije«; drugi argument: Said zanemarja zgodovinski kontekst Dantejevega dela (t. j. Dante in nekateri njegovi sodobniki so verjeli, da je Mohamed krščanski odpadnik, ki je nameraval vreči papeža s prestola, kar bi pomenilo, da je krivoverec); tretji argument: Said napačno razlaga Dantejevo odločitev,uvrstitev tremtreh pomembnimpomembnih muslimanommuslimanov ([[Avicena|AviceniAvicene]], [[Averoes]]ua in [[Saladin]]ua) nameniti mesto v zunanjem krogu pekla: »Ti slavni muslimani imajo svoje mesto tam prav zaradi Dantejevega spoštovanja za vse, kar je najboljšega v ne-krščanskem svetu; ker —neizogibno— neizogibno po krščanskem nauku — niso deležni odrešenja, ga žalosti in mori.«<ref>{{cite book|last=Warraq|first=Ibn|title=Defending the West: A Critique of Edward Said's Orientalism|url=http://books.google.com/books?id=M8o6UZ37ppUC&pg=PA27|year=2007|publisher=Prometheus|location=New York|isbn=9781615920204|page=27}}</sup></ref>
Po [[protestantska reformacija | reformaciji]] so na Mohameda gledali na podoben način.<ref name="EoI-Muhamad"/><ref name = "Lewis 2002 45">Lewis (2002)</ref> [[Guillaume Postel]] se je med prvimi postavil na bolj pozitivno stališče do Mohameda.<ref name="EoI-Muhamad"/> Boulainvilliers opisuje Mohameda kot nadarjenega političnega vodjovoditelja in pravičnega zakonodajalca.<ref name="EoI-Muhamad"/> [[Gottfried Wilhelm Leibniz]] je pohvalil Mohameda, ker »se ni odvrnil od naravne vere«.<ref name="EoI-Muhamad"/> [[Thomas Carlyle]] v svoji knjigi »O herojih, o njih čaščenju in herojstvu skozi zgodovino« (1840) opisuje Mohameda kot »tiho veliko dušo, [...] eden tistih, ki so lahko samo resni«.<ref>{{cite book|first=Thomas|last=Carlyle|year=1841|title=On heroes, hero worship and the heroic in history|page=87|publisher=James Fraser|place=London}}</ref>
Kot pravita [[William Montgomery Watt]] in Richard Bell, sodobni pisatelji na splošno zavračajo idejo, da je Mohamed namerno zavajal svoje privržence, temveč zatrjujejo, da je bil Mohamed »je bil popolnoma iskren in delal v popolni dobri veri«.<ref>Watt, Bell (1995) p. 18</ref> inTo, da Mohamedovaje pripravljenostbil Mohamed pripravljen prenašati stisko za svoje cilje prenašatitudi stiskoob tuditem, kadar ni bilo racionalnega razloga za upanje, kaže na njegovo iskrenost.<ref>Watt (1974), p. 232</ref> Watt pravi, da iskrenost še ne omenipomeni neposredno ne pravilnosti: dandanesz modernim pojmovanjem bi Mohamedse mordana svojoMohamedovo podzavestbožje razodetje lahko razumelgledalo kot božjena razodetjedogajanje v njegovi podzavesti.<ref>Watt (1974), p. 17</ref> Watt in [[Bernard Lewis]] menita, da je nemogoče razumeti razvoj islama, če se na Mohameda gleda kot sebe samo-povzdigujočega prevaranta.<ref>Watt, ''The Cambridge history of Islam'', p. 37</ref><ref>Lewis (1993), p. 45.</ref> [[Alford T. Welch]] meni, da je Mohamed lahko bil tako vpliven in uspešen samo zaradi trdnega prepričanja v svoj poklic.<ref name = "EoI-Muhamad" />
==== Stališča drugih ver ====
* [[vera Bahá'í|Baháji]] častijo Mohameda kot eden od številnih prerokov, ali »manifestacij Boga«, vendar verujejo, da so njegov nauk nadomestili nauki [[Bahá'u'lláh]]a, ustanovitelja Bahai vere.<ref>{{cite book |last = Smith |first = P. |year = 1999 |title = A Concise Encyclopedia of the Bahá'í Faith |publisher = Oneworld Publications |location = Oxford, UK |isbn = 1-85168-184-1 |page = 251 }}</ref>
* [[Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni]] ne vidi v Mohamedu preroka in zanjo koranKoran ni sveta knjiga. Spoštuje pa Mohameda kot nekoga, ki je učil moralne resnice, ki lahko razsvetlijo narode in ljudem dvigajo raven razumevanja.<ref>{{cite web|url=http://www.lds.org/ensign/2000/08/a-latter-day-saint-perspective-on-muhammad |title=A Latter-day Saint Perspective on Muhamad |accessdate=28 December 2013 |author=James A. Toronto |date=August 2000 |publisher=Ensign}}</ref>
=== Kritika ===
|
