Poboj pri Roženpelju: Razlika med redakcijama

 

==Ozadje==

Spomladi in poleti leta 1942 je revolucionarno nasilje, ki so ga izvajali partizani [[Osvobodilna Fronta|Osvobodilne Fronte]] na [[Dolenjska|Dolenjskem]], vzhodnem [[Notranjska|Notranjskem]] in v [[Ljubljana|Ljubljani]], doseglo vrhunec. Ob pasivnosti [[Italija|italijanskih]] okupacijskih oblasti je bilo umorjenih na stotine slovenskih kmetov, duhovnikov, intelektualcev, predvojnih županov, podjetnikov in [[Romi|Romov]]. Tako [[katolicizem|katoliška]] [[Slovenska legija|Slovenska Legija]] kot [[liberalizem|liberalna]] [[Narodna legija|Narodna Legija]] sta v tem času že vzpostavili lastne ilegalne bojne enote za odpor proti okupatorju, vendar so se le-te takoj znašle pod pritiskom in oboroženimi napadi partizanov. V maju in juniju 1942 so se slovenski kmetje v [[Loški potok|Loškem potoku]], na [[Rudolfovo, Cerknica|Rudolfovem]] pri [[Sveti Vid, Cerknica|Svetem Vidu nad Cerknico]] in v [[Šentjošt]]u sprva spontano, brez italijanskega vedenja, organizirali v obrambo pred partizanskimi napadi. <ref> Ivan Košutnak: ''Resnica o domobranstvu'', Nova Slovenska Zaveza, Ljubljana, 2011 </ref> Revolucionarno nasilje se je v vseh nebranjenih vaseh, ob skrivnem soglasju italijanskega okupatorja, stopnjevalo in nadaljevalo z novimi in novimi žrtvami. To je privedlo do odločitve vodstva Slovenske Legije, da se uradno poveže z Italijani in z njihovim privoljenjem ustanovi [[Vaške straže]] za obrambo kmečkega življa pred partizanskim nasiljem. Prva vaška straža je bila na tak način ustanovljena 17.07.1942 pri [[Šentjošt|Šentjoštu]], kmalu so sledile še druge. Ustanavljanje vaških straž je takoj naletelo na odmev pri vodstvu [[Komunistična partija Slovenije|Komunistične partije Slovenije]], ki je obvladovala OF in je želela preko nje na Slovenskem izvesti komunistično revolucijo. Vaške straže in vsi, ki so pri njih kakorkoli sodelovali, so bili v komunističnem svetovnem nazoru obravnavani kot »reakcija«, ki jo je bilo potrebno spraviti s poti. O fizični eliminaciji vsakega potencialnega odpora je dal izrecna navodila vodja slovenskih komunistov, od [[Moskva|Moskve]] nastavljeni [[Edvard Kardelj]], v pismih svojima neposredno podrejenima, [[Ivan Maček|Ivanu Mačku]] in [[Zdenka Kidrič|Zdenki Kidrič]]. Tudi v krajih, kjer vaške straže sploh še niso bile ustanovljene, ali je bilo njihovo ustanavljanje šele v povojih, so partizani s številnimi brutalnimi akcijami nad kmečkim prebivalstvom skušali bodisi ustrahovati vaške može in fante, da se ne bi pridružili protirevolucionarnemu odporu, bodisi odstraniti s poti vse posameznike, ki bi lahko postali njegovi organizatorji. V tem smislu so se po avgustu 1942, pogosto v koordinaciji z lokalnimi oddelki italijanske vojske, ki so se ob načrtovanih datumih napada umikali iz oddaljenejših vasi v postojanke, izvajali partizanski nočni pogromi nad civilnim prebivalstvom Dolenjske in Notranjske – en od njih tudi v okolici Roženpelja.